| 
		Škodljivi in koristni ozon ter ozonska luknja nad Antarktiko 
(Povzeto po knjigi Kazimir Tarman Ekologija) 
Iz polutantov, ki jih vsebujejo izpušni plini avtomobilov, kot so dušikovi oksidi in ogljikovodiki, nastaja, posebno v času temperturnih inverzij, smog. Pod učinkom kratkovalovnih žarkov (UV žarkov) v sončni svetlobi nastaja iz dušikovih oksidov ozon in spojine z ozonom (organski ozonidi), ki tvorijo z drugimi nenasičenimi ogljikovodiki visokomolekularne polimerizate. Mesto prekrije strupen plinski zvon. 
Pri gostem prometu se poveča koncentracija ozona na 1 ppm, kar za desetkrat preseže dovoljeno maksimalno koncentracijo tega plina. Ozon je močan oksidant, ki uničuje klorofil, draži in poškoduje očesno sluznico ter pljučni epitel pri človeku. V čistem zraku ga je okoli 0,01 ppm. Ozon v našem bivalnem okolju je zato nevaren strup. Večje količine ozona (60 ppm) pa vsebuje zemeljska stratosfera v višini od 15 do 30 km. To plast imenujemo zato ozonosfera. Nastaja iz kisika in močno absorbira ultravijolične žarke, ki bi sicer dosegli zemeljsko površino. Preveliko ultravijolično sevanje pa je škodljivo za živa bitja. Ubija bakterije, povzroča kožnega raka in rjavo nekrozno lisastost rastlinskih listov. Leta 1980 so nad Antarktiko opazili zmanjšanje koncentracije ozona, kar so imenovali “ozonska luknja”. 
Luknja se povečuje, saj se je količina stratosferskega ozona nad Evropo, Severno Ameriko in Azijo zmanjšala za 3 %. Za 1 % manj ozona v statosferi pa pomeni 2-odstotno povečanje UV žarčenja v našem okolju in zato za 5 % več kožnega raka. UV žarki v območju valovnih dolžin od 200 do 300 nm lahko poškodujejo DNK, škodljivo delujejo na imunski sistem in zato se zmanjša odpornost proti virusom in parazitom. 
Snovi, ki uničujejo ozonsko plast, so zlasti dušikovi oksidi in klorofluoroogljikovodikove spojine ali klorofluoroogljiki (CFC). CFC pline so do leta 1990 uporabljali zaradi negorljivosti in nereaktivnosti pri proizvodnji penastih plastičnih mas, v hladilni tehniki in kot potisne pline v pršilkah. Sproščeni CFC se dvigajo v stratosfero, vendar 95 % teh plinov, ki so jih spustili med leti 1955 in 1990, še ni doseglo stratosfere. Klorofluorogljikovodiki se v stratosferi razkrojijo in sprosti se klor, ki katalizira razkroj ozona: 
Cl + O3 ® ClO + O2 
ClO + O ® Cl + O2 
 Sproščeni klor znova reagira z ozonom in reakcija se ponavlja. Ena sama molekula CFC sproži pretvorbo 10.000 molekul ozona v dvoatomarne molekule kisika. 
 | 
		 |