|
Kaj pomeni?
(Vir: Veliki splošni leksikon)
biološka akumulacija – naraščanje koncentracije strupenih snovi vzdolž prehranjevalne verige. Vsak porabniški člen v prehranjevalni verigi poveča koncentracijo strupene snovi za določeno stopnjo (10-, 100- do 1000-krat), in sicer glede na koncentracijo v predhodnem členu, zato se obremenitev organizmov na koncu prehranjevalne verige zelo poveča, še posebej, če je veriga dolga.
kozmopolit (biologija) – po vsem svetu razširjena živalska ali rastlinska vrsta; nasprotno endemit.
podtalnica (podtalna voda) – voda, ki pronica v prepustne kamnine (vodonosnik) in se nabira ter premika nad neprepustno plastjo (glina, ilovica). Na zgornji strani sega do gladine podtalnice, ki je pri stoječi podtalnici vodoravna, pri tekoči podtalnici pa se spušča v smeri toka. Kadar se v globini menjavajo prepustne in neprepustne plasti, lahko nastane več horizontov podtalnice. Količina podtalnice je odvisna od dotoka padavinske in rečne vode ter od tega, koliko je porabijo rastline in ljudje. Podtalnica se zaradi filtrirnih sposobnosti tal bolj ali manj očisti in je zelo pomemben vir pitne vode ali vode za umetno namakanje. – Pogosto tudi sopomenka za talno vodo. — Zaščita pred podtalnico: način izvedbe hidroizolacije na delu objekta, ki je pod gladino podtalnice. Tesnilna plast mora biti vsaj 300 mm nad gladino najvišje ravni vode.
ozon [grško ozein, vonjati] – O3, strupen, neobstojen plin močnega vonja, 1,65-krat težji od zraka. Molekulo sestavljajo trije atomi kisika; je zelo reaktivna. Čisti ozon je temna, vijoličnomodra eksplozivna tekočina. Tališče ima pri –192 °C, vrelišče pri –112 °C; trden zelo hitro gori in eksplodira. Poleg fluora sodi med najmočnejša oksidacijska sredstva. V atmosferi je na dveh mestih: 1. v ozonski plasti (ozonska luknja) zadržuje UV-sevanje in ščiti pred njim živa bitja na Zemlji; 2. v neposredni bližini tal, posebej na območjih z veliko koncentracijo zdravju škodljivih dušikovih oksidov (prometne ceste, termoelektrarne), povzroča raka in celo ogroža življenje nekaterih bitij. Talni ozon nastaja pri fotokemičnih procesih. Koncentracija ozona je pri tleh znatno manjša kot v stratosferi (pribl. 1/10 koncentracije in 1/1000 prostorninskega deleža ozonskega maksimuma), kljub temu pa se v kritičnih obdobjih povzpne nad 100 ppb; takrat se pri otrocih in starejših osebah pojavijo težave z dihali in druge zdravstvene težave. Količina talnega ozona v zadnjih desetletjih zaradi povečanega prometa in industrijske proizvodnje nenehno narašča. Ozon se uporablja za beljenje olj, maščob, staničevine in tekstila, za izboljšanje zraka, čiščenje pitne vode in dezinfekcijo.
DNK (deoksiribonukleinska kislina) – velika organska molekula, nosilka genetske informacije (izjema so nekateri virusi RNK), pomembna sestavina žive celice. Genetsko vlogo DNK je 1944 dokazal O. Th. Avery. Uspelo mu je dokazati, da se s prenosom DNK iz ene bakterije v drugo prenese tudi dedna lastnost (transformacija, transdukcija). DNK je nitasta, nerazvejena makromolekula, ki jo sestavljata ogrodje iz molekul fosforne kisline in sladkorja (deoksiriboza). DNK je nosilka dedne informacije zaradi skoraj neskončno razl. možnosti zaporedja štirih osnovnih dušikovih baz, ki so vezane na molekule sladkorja (adenin, timin, gvanin, citozin). V živi celici je molekula DNK vedno v obliki dvojne vijačnice (razen pri nekaterih virusih, ki imajo enovijačno DNK). Verigi potekata vzporedno in v nasprotni smeri, med seboj pa sta povezani z vodikovimi vezmi med dušikovimi bazami. V nasproti si stoječih parih baz sta med seboj vedno povezana adenin in timin ter gvanin in citozin (Watson-Crickov model). Oblike DNK so A in B (desnosučna dvojna vijačnica) in Z (levosučna dvojna vijačnica). Nove molekule DNK nastajajo z identično replikacijo, pri čemer se dvojna vijačnica razpre in vsaka nastala enojna veriga se podvoji z dodajanjem komplementarnih baz, vezanih na sladkor in fosforno kislino. Genetska informacija se z DNK s prepisovanjem prenese na mRNK (RNK), ki potuje do ribosomov, kjer poteka sinteza beljakovin (beljakovine, nukleinske kisline, virus).
klorofluoroogljikovodiki (kratica CFC ali FCCH) – spojine ogljikovodikov, v katerih vodikove atome popolnoma ali delno nadomeščajo atomi fluora ali klora. Navadno so brezbarvni plini ali lahko gibljive negorljive tekočine, pogosto nestrupeni (mdr. Freon®, Halon®). Zaradi primernega vrelišča in toplotne zmogljivosti jih uporabljajo kot hladilne snovi v hladilnikih in klimatskih napravah, zaradi dobre stisljivosti pa kot pogonsko sredstvo v razpršilcih. – Klorofluoroogljikovodiki vplivajo na razpad ozonske plasti, zato veljajo za njihovo uporabo v številnih državah strogi predpisi. V ZDA so njihovo uporabo že prepovedali.
biocidi – razl. sredstva za zatiranje bolezni, škodljivcev in plevelov; zatirajo tako rastlinske kot živalske organizme.
habitat [latinsko] – značilno neposredno bivališče živalske ali rastlinske vrste, tako rekoč “naslov”, na katerem najdemo vrsto v naravi.
apnenec – kemijsko kalcijev karbonat, CaCO3. V naravi kot sedimentna kamnina, ki sestoji večidel iz kalcita (monomineralna kamnina), navadno svetlosiva, redkeje bela. Zaradi primesi je apnenec lahko katerekoli barve, tudi črn. V vodi je skoraj netopen. Reagira le z vodo, v kateri je raztopljen ogljikov dioksid (deževnica) in pri tem nastane kalcijev hidrokarbonat (kalcijev bikarbonat), Ca(HCO3)2. Ok. 1,3 mlr. ton apnenca tako odnesejo reke v morje. Kot mineral je zelo razširjen (v 5,4 % vseh sedimentnih kamnin in 4,8 % magmatskih kamnin). Apnenec nastaja v morju z usedanjem apnenčastih lupin in skeletov majhnih morskih živali (foraminifere, korale, školjke idr.) ali z anorganskim izločanjem zaradi prenasičenosti morske vode (npr. ooliti), pa tudi kot jezerska usedlina (jezerska kreda) in kot izločnina v izvirih (apnenčeva siga). Glede na nastanek je apnenec lahko plastnat, neplastnat, kompakten ali porozen; razširjen je po vsej Zemlji. Apnenčeva območja so npr. v Severnih apneniških Alpah in Južnih apneniških Alpah, v Juri in kot kreda na angleški in francoski obali ob Rokavskem prelivu. Tipično za apnenčasta območja je podzemeljsko odtekanje vode (kras). Od dolomita, ki mu je v marsičem podoben, ločimo apnenec s hladno solno kislino (na apnencu se peni); metamorfoziran apnenec je marmor. Apnenec je uporaben kot gradbeni kamen (marmor, travertin), solnhofenski ploščasti apnenec kot litografski kamen, kreda za izdelavo prane krede. Znaten del apnenca predelajo v žgano apno.
dolomit – 1) dolomit [po francoskem mineralogu Dieudonnéju de Dolomieuju, 1750–1801] – navadno belkast, rumenkast do rjavkast mineral, redko brezbarven in prozoren, kemijsko kalcijev, magnezijev karbonat, Mohsova trdota 3,5–4; glavna sestavina kamnine dolomit.
2) dolomit – zrnata do gosta sedimentna kamnina, večidel sestavljena iz minerala dolomit. Prvotno belemu dolomitu dajo primesi razl. barvo. Po barvi, primeseh, nahajališču in uporabi je podoben apnencu. V nekaterih gorskih skupinah v Alpah prevladuje, tudi v Dolomitih, ki so po njem dobili ime. Na vznožjih dolomitnih gora so pogosto obsežna melišča.
pedologija [grško] – veda, ki se ukvarja s preučevanjem značilnosti in nastanka tal, razprostranjenostjo talnih tipov, z ugotavljanjem primernosti tal za kmetijstvo in gozdarstvo ter s povečevanjem njihove rodovitnosti.
|
|
