Z delno odpravo fašistične zakonodaje takoj po koncu druge svetovne vojne je angloameriška vojaška uprava Slovencem omogočila prijetnejše življenje, kot so ga bili vajeni v fašistični Italiji, čeprav je večji del Slovencev menil, da to še ne izpolnjuje njihovih želja. Najvidnejša pridobitev so bile ljudske in nekatere srednje šole, znova so oživela slovenska kulturna društva. Trst se je vnovič razvil v pomembnejše slovensko kulturno središče. Tam je bil sedež slovenskega gledališča, študijske knjižnice, uredništev časopisov in slovenskih kulturnih in političnih organizacij v Italiji.

Toda tudi po letu 1954, ko se je Italija z londonskim memorandumom zavezala k spoštovanju manjšinskih pravic Slovencev, se je tega na vse načine izogibala. To zlasti velja za pravico uporabe slovenščine v javnih ustanovah in na sodiščih. Šele decembra leta 1964 je bil odprt Kulturni dom v Trstu, ki ga je morala zgraditi Italija kot nadomestilo za leta 1920 požgani Narodni dom. Zaščitni zakon za Slovence so v italijanskem parlamentu sprejeli šele leta 2001, na odgovor, kako poteka uresničevanje njegovih določb, pa bo treba še počakati.

Severna slovenska meja se po 2. svetovni vojni ni premikala, saj so veliki trije že med vojno sklenili, da bo Avstrija obnovljena v predvojnih mejah kot demokratična republika. Dokončni sklep o ohranitvi avstrijskih meja so velesile potrdile junija 1947. Za Slovence na Koroškem je postal položaj po letu 1945 dosti boljši. Uvedba obveznih dvojezičnih šol na južnem Koroškem naj bi pripomogla k vzpostavitvi mostu med narodoma, vendar so njeno izvajanje ovirali bivši nacisti in nasprotniki Slovencev, ki so ostali na svojih mestih, saj Avstrija ni izvedla dosledne denacifikacije.

Pravice Slovencev na Koroškem (in Hrvatov na Gradiščanskem) so zapisane tudi v temeljnem dokumentu povojne Avstrije, v t. i. avstrijski državni pogodbi, podpisani maja 1955. O manjšinskih pravicah Slovencev govori njen 7. člen. Toda podpisanega Avstrija ni spoštovala in je začela omejevati že dosežene pravice slovenske manjšine. To velja zlasti za odpravo obveznega dvojezičnega šolstva na južnem Koroškem, saj ločeno šolanje (nemško in slovensko) ne spodbuja pristnih stikov med pripadniki različnih narodov. Slovenske pridobitve, kot sta npr. slovenska gimnazija v Celovcu iz leta 1957 ali dvojezični krajevni napisi iz leta 1972, so bile dolgo tarča protislovenskih skrajnežev, zlasti nekaterih koroških organizacij, v katerih so aktivno delovali tudi nekdanji pripadniki pronacističnih organizacij. Odpor slovenske manjšine proti ukrepom avstrijske vlade je bil viden tudi v rezultatih popisa posebne vrste iz leta 1976, ko naj bi prešteli le pripadnike manjšin. Slovenci so bojkotirali tovrstni popis in imeli pri tem podporo dela avstrijske demokratične javnosti. Popis se je spremenil v farso, saj se je za Slovence izreklo več ljudi na Dunaju kot na Koroškem.

Poleg Italije in Avstrije so Slovenci manjšina še v nekaterih drugih državah. Po letu 1945 jim je bil priznan status narodne manjšine na Madžarskem, toda število porabskih Slovencev pada zaradi slabih prometnih povezav in praznjenja agrarne pokrajine brez večje možnosti zaposlovanja. Slovenci so dobili pravico do šolanja v maternem jeziku, do uporabe slovenščine na sodiščih in do dvojezičnih napisov. Učitelji na manjšinskih ali dvojezičnih šolah so se šolali ali izpopolnjevali na slovenskih univerzah.

Manjše skrbi matice so bili deležni Slovenci v drugih jugoslovanskih republikah, na meji s Hrvaško ali tisti, ki so se ob kolonizaciji izselili v Vojvodino, a so se od tam po večini tudi kmalu vrnili. V drugačno luč je problem Slovencev v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah postavila šele osamosvojitev Slovenije leta 1991, ko jih je začela od matičnega naroda ločevati državna meja.