Proti Italiji, ki so ji Britanci in Francozi za sodelovanje v vojni obljubili avstroogrska ozemlja, se ni bilo mogoče braniti z orožjem. Italijanska vojska je takoj po podpisu premirja zasedla skoraj tretjino slovenskega ozemlja na zahodu (do Logatca), Istro in Kvarnerske otoke. Jugoslavija je vztrajala pri načelu samoodločbe narodov, Italija pa je hotela vse, kar so ji Britanci in Francozi sredi vojne obljubili.

Pariška mirovna konferenca je vprašanje meje prepustila pogajanjem, a na obe prizadeti državi so pritiskali, naj se čim prej dogovorita. Sporazum v italijanskem letovišču Rapallo je novembra 1920 določil mejo, s katero so bili oboji nezadovoljni. Na italijanski strani meje je ostalo okrog 300.000 Slovencev in 160.000 Hrvatov, Italija pa ni dobila obljubljene Dalmacije. Da bi pomirili sovražni odnos Italije, so ji beograjski vladajoči krogi leta 1924 odstopili še Reko, ki bi morala po rapalski pogodbi ostati nevtralna mestna državica.

Zahodna meja

Izguba Primorske je bila za Slovence velika žrtev. Odrezana je bila okrog četrtina naroda in tretjina ozemlja, ki je bilo gospodarsko dobro razvito. Trst in Gorica sta bila kljub večinsko italijanskemu prebivalstvu pomembni slovenski gospodarski in kulturni središči. Rapalska meja je pomenila v zavesti Slovencev skelečo in nezaceljivo rano.

Na Koroškem je takoj po razglasitvi Države SHS med Slovenci in Nemci prišlo do vojaških spopadov. Narodna vlada v Ljubljani ni mogla zbrati dovolj močne vojske. Vojaki, ki so se vračali s front, so bili po štiriletnem vojskovanju izčrpani in naveličani bojev, pa tudi orožja niso imeli dovolj. Tako so na hitro organizirane avstrijske oborožene enote že po mesecu dni pregnale slovenske prostovoljce s Koroške. Pomoč srbske vojske je prišla prepozno, šele maja 1919 je zasedla celovško kotlino. Takrat so se velesile na mirovni konferenci v Parizu že odločile problem Koroške rešiti po najbolj demokratični poti, s plebiscitom. Oktobra 1920 je več kot polovica (59 %) tam živečih ljudi glasovala za Avstrijo.

Čeprav so bili v krajih, kjer so izvedli plebiscit, Slovenci v večini (več kot 80 %), se jih je zaradi protisrbske propagande mnogo odločilo za Avstrijo. Srbska vojska, ki je ta del Koroške zasedla, je bila do domačinov neprijazna, saj so srbski kraji med vojno pod avstroogrsko okupacijo zelo trpeli. Zaradi splošnega pomanjkanja je bila Koroška pod jugoslovansko upravo slabo oskrbovana. Slovenski poli-tični voditelji so bili prepričani v jugoslovansko odločitev koroških Slovencev in se niso preveč trudili s propagando in predstavitvijo, kaj bodoča državna meja pomeni za ohranitev slovenstva. Koroški kmetje so bili gospodarsko odvisni od prodaje svojih pridelkov v Celovcu, ki ni bil v plebiscitni coni A. V primeru odločitve za Jugoslavijo bi bili od mesta odrezani. Svoje je prispevalo še staro deželno rivalstvo med Korošci in Kranjci ter odpor do sprememb. Ker je plebiscit najbolj demokratičen način odločanja, jugoslovanske severne meje ni bilo mogoče spremeniti niti po koncu druge svetovne vojne. 

Nepričakovana je pridobitev slovenske krajine na bivšem Ogrskem - Prekmurja. V novi madžarski državi je leta 1919 izbruhnila komunistična revolucija. Vodilne sile, predvsem Francija in Velika Britanija, so revolucijo s pomočjo sosednjih držav zatrle. Pri tem je v soglasju z mirovno konferenco v Parizu sodelovala tudi jugoslovanska vojska, ki je v začetku avgusta 1919 zasedla ozemlje poseljeno s Slovenci in Hrvati: Prekmurje, ki ga je začela upravljati pokrajinska uprava v Ljubljani, in Medžimurje, ki je pripadlo zagrebški upravi.