Drugače je bilo na slovenski zahodni meji. Rapalska meja, po kateri je tretjina slovenskega ozemlja ostala v Italiji, je bila rezultat diplomacije, ki se v trgovanju z več stotisoč prebivalci ni ozirala na njihovo nacionalno pripadnost in želje. Italija je bila poraženka, čeprav si je s kapitulacijo in vojno napovedjo nacistični Nemčiji pridobila boljše pogajalsko izhodišče od drugih poraženk. Jugoslovansko in slovensko politično vodstvo osvobodilnega gibanja sta že med vojno zahtevala popravke meje, ki naj bi le-te približali nacionalnim mejam. Področje Julijske krajine in Trsta je ob nasprotujočih si stališčih Jugoslavije in Italije ter velikih zmagovalk vojne postalo eno od osrednjih nerešenih vprašanj mirovnih pogovorov po vojni.

Eden poglavitnih ciljev vodstva slovenskega osvobodilnega gibanja je bila uresničitev programa Zedinjene Slovenije – združiti v eno upravno-državno enoto vse ozemlje, na katerem živijo Slovenci. Zato si je slovensko in jugoslovansko vodstvo zelo prizadevalo, da bi ob koncu vojne prvo prišlo na območja, kjer je zahtevalo spremembo meja. V prvi polovici maja 1945 je jugoslovanska vojska zagospodarila v južnem delu avstrijske Koroške, v Slovenskem primorju, Istri, na Kvarnerskih otokih in v Trstu. Toda zaradi pritiska zahodnih zaveznikov in grožnje z vojaško zaostritvijo so se morali že maja najprej hitro umakniti iz Koroške, v prvi polovici junija 1945 pa še iz Trsta.

Julijsko krajino so po t. i. Morganovi črti razdelili na zahodno cono A pod Zavezniško vojaško upravo Anglo-Američanov, in vzhodno cono B pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade. Jugoslovanska oblast je življenje v coni B začela prilagajati življenjskemu utripu v matični državi in na mirovnih pogajanjih poleg tega ozemlja zahtevala premik meje do obronkov Padske nižine (Kanalsko dolino, Beneško Slovenijo, Gorico, Tržič in Trst z zaledjem) in imela ob tem podporo Sovjetske zveze.

V coni A Julijske krajine sta se oblikovala dva politična bloka, ki sta do razmejitve in podpisa mirovne pogodbe z Italijo organizirala množične demonstracije, shode in stavke. Čas od junija 1945 do pomladi 1947 je bil politično zelo razgiban. V projugoslovanskem bloku so bili Slovenci in precejšen del italijanskega tržaškega delavstva, ki je videl boljšo bodočnost v državi, kjer je na oblasti “delavska” stranka. Ta del se je navduševal nad jugoslovansko idejo, da bi postal Trst z zaledjem sedma republika Jugoslavije, kar bi mu nudilo ugodne pogoje za gospodarski razvoj. Na proitalijanski strani so bile tradicionalne italijanske stranke, ki sicer niso sprejele strank ali ljudi, znanih po svoji fašistični preteklosti, a ob napadih le-teh na Slovence, ki jih oblasti niso preprečevale, so molčale.

Italija je predlagala le malenkostne popravke rapalske meje, češ da gre za mejo, določeno na mirovni konferenci, ne pa za povečanje ozemlja v času fašistične Italije, ki so se mu bili pripravljeni odreči. ZDA in Velika Britanija sta v pogajanjih bolj podpirali Italijo, saj sta v Titovi Jugoslaviji videli najzvestejšo sovjetsko komunistično sodelavko. A tudi zahodni zavezniki niso enotni pri vprašanju, kje postaviti mejo med Italijo in Jugoslavijo, saj so na mirovni konferenci zagovarjali vsak svoj kompromisni predlog.

Najbolj problematično je bilo vprašanje manjšin, ki bi ostale za mejo. Italijani so bili večinski prebivalci obmorskih istrskih mest, veliko jih je bilo tudi v manjših krajih hrvaške Istre in na Reki ter v Zadru, v večini so bili v Trstu, ki pa je imel slovensko zaledje. Velesile so sklenile, da morajo mejo potegniti tako, da bo na vsaki strani ostala približno enako številna manjšina. To načelo so upoštevali v mirovni pogodbi z Italijo, podpisani februarja 1947. Za mejo so ostali predeli s strnjeno slovensko poselitvijo v Kanalski dolini, Beneški Sloveniji in Reziji. Slovenija ni dobila ozemelj z italijansko manjšino, je pa takšna ozemlje dobila Hrvaška (Kvarnerske otoke, Zadar, Reko in velik del Istre).

S podpisom mirovne pogodbe z Italijo meja še ni bila dokončno začrtana, saj Trst kot največje mesto in najbolj sporna točka ni bil priključen niti Italiji niti Jugoslaviji. Na narodnostno najbolj mešanem področju so ustanovili Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki naj bi bilo pod nadzorom Varnostnega sveta OZN. Uradna jezika sta bila italijanski in slovenski, v določenih primerih tudi hrvaški. STO je obsegalo obalo Jadranskega morja od Devina do Novigrada z ozkim zaledjem. Toda to 738 km² veliko ozemlje ni zaživelo kot samostojen državni organizem, saj se niso uspeli dogovoriti niti o imenovanju guvernerja, ki naj bi bil izmenoma iz vrst obeh narodov. Slovenija tudi leta 1947 ni dobila izhoda na morje. Tudi STO je bilo, tako kot prej Julijska krajina, razdeljeno na cono A pod Anglo-Ameriško vojaško upravo in cono B pod jugoslovansko vojaško upravo. Ta je obsegala okraja Koper in Buje. V prvem so začeli uvajati enak družbeni sistem kot v Sloveniji, v drugem pa hrvaškega.

Premikanje meje je sprožilo močnejše migracijske tokove, zlasti izseljevanje Italijanov iz predelov, ki so pripadli Jugoslaviji. V večini je šlo za izseljevanje iz Hrvaške, medtem ko je Slovenija do leta 1947 dobila le ozemlje, ki je bilo do zakoličenja rapalske meje popolnoma slovensko. Med vojnama priseljeni Italijani so se začeli izseljevati že med vojno po padcu fašizma, saj je šlo v veliki meri za italijansko uradništvo, orožnike in vojaštvo.

Z navezovanjem tesnejših stikov med Jugoslavijo in zahodnimi silami v začetku petdesetih let se je tržaški vozel začel razpletati. Politične pogovore je pospešila t. i. tržaška kriza oktobra 1953, ko so zahodni zavezniki enostransko razglasili, da bodo upravo v coni A STO predali Italiji. Jugoslavija je nato delno mobilizirala vojsko in jo poslala na meje z Italijo in STO. Italija je pristala na umik obeh vojsk z meje, Angleži in Američani pa so začeli pogovore z obema stranema o rešitvi vprašanja.

Pogovori so bili končani oktobra 1954 s podpisom Memoranduma o soglasju, ki se ga je prijelo tudi ime londonski memorandum. Jugoslavija je dobila cono B in majhen del cone A STO. Sloveniji je bil priključen okraj Koper in dobila je izhod na morje. Ker je izgubila Trst, je začela v Kopru graditi novo pristanišče. Slovenija je leta 1954 dobila območje z italijanskim prebivalstvom v Kopru, Piranu in Izoli, ki so bili v središčih večinsko italijanska, na obrobju pa slovenska. Tem spremembam meja je sledil nov val izseljevanj Italijanov v Italijo. Vprašanje ezulov (it. e s ule - pregnan; v pregnanstvu), ki so zapustili domove v Jugoslaviji in so jih v Italiji naseljevali tudi na narodnostno strnjeno slovensko ozemlje v zaledju Trsta, še obremenjuje odnose med sosedi.

V Londonu se je Italija obvezala, da bo spoštovala manjšinske pravice Slovencev, Jugoslavija pa enako za pravice tu živečih Italijanov. Memorandum o soglasju je utrdil delitev STO, ni pa ga uradno ukinil. To sta Jugoslavija in Italija dokončno storili 10. novembra 1975 s podpisom osimskih sporazumov (po italijanskem mestu Osimo), ki je določil natančno mejo med državama. Ta je z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 postala tudi državna meja med Slovenijo in Italijo.