Ustanovitev prve jugoslovanske države leta 1918 so Slovenci razumeli kot narodno osvoboditev izpod avstrijskega jarma, a tretjina Slovencev je ostala zunaj Jugoslavije. Programa “zedinjene Slovenije” iz leta 1848 ni bilo mogoče uresničiti. Slovenci so od podpisa mirovnih pogodb leta 1920 ostali razdeljeni na Italijo, Avstrijo in Madžarsko, ki so obstoj slovenskih manjšin v svojih državah zanikale in jih skušale asimilirati. Kraljevina SHS je skušala rešiti narodno raznolikost z ustvarjanjem novega jugoslovanskega naroda in je Slovence priznavala le kot pleme. Problematiko narodnih manjšin v Evropi naj bi takrat že reševali na mednarodni ravni – o tem priča obstoj Kongresa evropskih narodnosti pri Društvu narodov – dejansko pa ni bilo mogoče zagotavljati njihove mednarodne zaščite. Države so se na tem področju obnašale samovoljno, vse so pri oblikovanju nacionalnih držav obstoj narodnih manjšin razumele kot moteč dejavnik, ki ga je potrebno čim prej kakorkoli odpraviti.

Italijanski nacionalizem je bil močan že pred prvo svetovno vojno, zlasti med italijansko manjšino v Avstro-Ogrski. V odnosu do Slovanov se je razplamtel potem, ko je Italija po zmagi v prvi svetovni vojni za plačilo dobila ozemlje, ki je segalo globoko v povsem slovenske kraje. Nova meja je bila določena s pogodbo med Italijo in Kraljevino SHS v Rapallu novembra 1920. Potekala je v glavnem po razvodju med Črnim in Jadranskim morjem, kot je to določila londonska pogodba med Italijo in antanto leta 1915. Poleg Goriške, Trsta in Istre je Italija dobila tudi del Notranjske; skupaj z Beneškimi Slovenci, ki so bili v italijanskem kraljestvu že od leta 1866, je takrat v Italiji zaživelo okrog 340 000 Slovencev ali 30 % vsega naroda. Najprej vojaška in potem civilna italijanska uprava je z ostrimi ukrepi zatirala izražanje slovenstva. Razpustila je slovenske narodne svete in po občinah imenovala kraljeve komisarje. Preprečevala je obnovo slovenskih političnih gibanj, kulturne in politične prireditve, izobešanje slovenskih zastav, stike s Slovenci v matici. Zapirala je bivše avstroogrske vojake, izobražence, izganjala ljudi čez mejo, jih obsojala pred vojaškimi sodišči zaradi “slovanskih čustev”. Italijanska policija je dopuščala in izrabljala nasilje fašistov, ki so razbijali slovenske organizacije, pretepali njihove člane in požigali sedeže slovenskih organizacij (npr. požig slovenskega Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920).

Fašizem v novo priključeni Julijski krajini je imel v primerjavi z ostalo Italijo pomembno in specifično vlogo. Podružnico fašističnega gibanja v Trstu so ustanovli že aprila 1919. Konec leta 1920 so v Trstu tiskali že drugi fašistični dnevnik v Italiji in sredi leta 1921 je bila tržaška enota fašistične stranke s 15.000 člani največja v državi. Glavnim fašističnim propagandnim pojmom (protiliberalizem, protisocializem, italijanski nacionalizem, močna država, imperializem) so se pridružili še pokrajinski, prilagojeni razmeram v Julijski krajini. Ustvarjali so vtis o veliki vlogi, ki naj bi jo imelo za priključitev teh krajev k Italiji iredentistično gibanje v bivši Avstro-Ogrski. Fašistična propaganda je nenehno poudarjala pomen velike zmagovite vojne, italijansko junaštvo in žrtve na soški fronti. Za odnos do narodnih manjšin (slovenske in hrvaške) so v Trstu iznašli pojem obmejni fašizem, ki je vključeval rasizem do Slovanov, ki naj bi bili manj razviti in nesposobni, dva tisoč let stara italijanska kultura pa naj bi jih postopno razsvetlila in kultivirala. Glavna sredstva za “presaditev” italijanske kulture na slovenske “divjake” so bila: prepoved slovenskih organizacij – političnih, kulturnih in gospodarskih; prepoved uporabe slovenščine v javnosti; popolna italijanizacija šolstva in poitalijančenje krajevnih ter osebnih imen in priimkov. Tako naj bi hitro zbrisali sledi slovenske kulture v teh krajih. Primorski Slovenci so imeli v primerjavi s prebivalci drugih delov Slovenije do prve svetovne vojne dobro razvito politično, kulturno in gospodarsko življenje in so se zlahka kosali s sosednjimi italijanskimi pokrajinami, južna Italija pa je bila daleč slabše razvita. Italijani so svojo “kulturo” uveljavljali grobo, nasilno in nekulturno. Obmejni fašizem je v svoji propagandi nenehno opozarjal na možnost napada jugoslovanske vojske (dejansko nemogoče), kar je vzpodbujalo podporo številnih priseljenih Italijanov fašističnemu režimu in zatiranju slovenstva.

Italija je načrtno spodkopavala slovensko gospodarstvo v Julijski krajini. Z zakonskimi ukrepi so otežili delovanje slovenskih gospodarskih družb ob meji. Številna slovenska podjetja so propadla v dvajsetih letih, v tridesetih je bilo na dražbah prodanih veliko slovenskih kmetij. Slovensko podeželje v Julijski krajini je bilo izpostavljeno revščini in izseljevanju. Najprej so se (v glavnem v Jugoslavijo) izselili slovenski izobraženci in državni uradniki, nato premožnejši sloji (mali podjetniki in obrtniki), konec dvajsetih let so zapuščali domove že industrijski delavci in potem še mali kmetje. Revnejši so v večjem številu odhajali tudi v Argentino in druge ameriške države. Iz Primorske se je v 25 letih italijanske oblasti izselilo okrog 20 % predvsem aktivnega slovenskega prebivalstva (50 000 – 60 000 ljudi), ostajali so starejši ljudje. Italija je podpirala izseljevanje Slovencev in priseljevanje Italijanov, da bi tako hitro spremenila etnično sestavo prebivalstva teh krajev.

Liberalna in katoliška slovenska politična stranka na Primorskem sta se v obrambi narodnih pravic najprej združili, a se po nekaj letih spet razšli. Slovenski marksisti so po ločitvi na socialiste in komuniste januarja 1921 delovali večinoma v okviru Komunistične partije Italije. Politične stranke, z izjemo fašistične, so bile prepovedane novembra 1926, zaradi zunanjepolitičnih razlogov pa sta bili obe slovenski stranki formalno razpuščeni leta 1928. Po prepovedi zadnjih slovenskih organizacij leta 1928 so se Slovenci začeli organizirati ilegalno.

Katoliško usmerjeni narodni organizatorji so oblikovali tajno organizacijo, ki je prek odsekov za politično, dijaško, duhovniško organizacijo, za tisk, glasbo in petje, za ljudske knjižnice, strokovne tečaje in socialno delo skrbela za vzgojo in ohranjanje slovenske narodne zavesti. Pri tem delu so se naslonili na zadnje slovenske izobražence, ki so ostali tam, na slovenske duhovnike, ki so bili povezani v Zboru svečenikov sv. Pavla. Delo, ki ga je skrivoma denarno podpirala Jugoslavija, je vodil Vrhovni svet krščanskih organizacij, sestavljen iz okrog 50 najpomembnejših organizatorjev, vanj je bila vključena večina slovenskih duhovnikov na Primorskem. Fašisti so upravičeno videli v duhovnikih zadnjo oviro za nemoteno asimilacijo slovenskega prebivalstva v italijanstvo, zato so jih strogo nadzorovali, preganjali in zapirali. Njihov položaj je bil še slabši po sporazumu papeža z Mussolinijem leta 1929, ko je začela katoliška cerkev lojalno sodelovati z italijansko državo. Novi katoliški škofje v Julijski krajini so podpirali italijanizacijo verskega življenja; tako so se slovenski duhovniki upirali tudi svojim cerkvenim predstojnikom.

Pavle Sedmak (France Bevk): Kaplan Martin Čedermac

Bevk, ki so mu slovenski pisatelji v začetku tridesetih let s posebno akcijo PEN omogočili preselitev s Primorske v Jugoslavijo, je leta 1938 knjigo objavil pod psevdonimom, da ne bi fašisti preganjali njegovih svojcev na Primorskem. Zgodba opisuje tipičnega slovenskega primorskega duhovnika v boju za ohranitev slovenske besede in narodne zavesti pod pritiskom italijanskih fašističnih oblasti.

Liberalni voditelji so se, tudi zaradi večjega fašističnega pritiska, do konca dvajsetih let večinoma izselili ali pa so bili zaprti. V začetku tridesetih let je nova generacija voditeljev v Trstu skrbela za skrivno izdajanje slovenskega propagandnega tiska, za kulturno dejavnost in vzgojo mladine. Katoliška in liberalna organizacija sta v pomembnejših narodnih akcijah sodelovali. Ob sporazumu zunanjih ministrov Italije in Jugoslavije (Ciano – Stojadinović) leta 1937 sta sestavili delegacijo, ki je odšla z minimalnimi zahtevami slovenske manjšine v Italiji (jezik, društva) k Mussoliniju v Rim, a je ta ni hotel sprejeti, ker bi s tem priznal obstoj manjšine, ki ga je fašistična politika zanikala. V začetku druge svetovne vojne sta ustanovili skupno predstavništvo Narodni svet Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini.

Mladina je bila v obrambi slovenstva bolj radikalna. Po fašističnem razpustu zadnjih slovenskih organizacij leta 1928 je ustanovila skrivno organizacijo TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka). Na fašistično nasilje so odgovarjali z nasiljem. Borili so se proti sodelovanju Slovencev s fašisti, proti asimilaciji ter s svojimi akcijami opozarjali domače prebivalstvo in svetovno javnost na brezupni položaj manjšine. Izvajali so atentate, sabotaže, požigali italijanske šole in se pripravljali na gverilsko vojskovanje, če bi Italija napadla Jugoslavijo. Jugoslovanski vojski so posredovali podatke o italijanski obmejni obrambi. Po začetku druge svetovne vojne, največ leta 1940, so tigrovci uničevali železniško progo med Nemčijo in Italijo ter italijanska vojaška skladišča. Bili so povezani z britansko vojaško službo SOE za sabotaže na zasedenih ozemljih.

Slovenski komunisti, ki so tajno delovali v Komunistični partiji Italije (KPI), so v sodelovanju z jugoslovanskimi in avstrijskimi komunisti pripravljali rešitev slovenske manjšine v Italiji. Leta 1934 so vse tri komunistične partije izdale skupno izjavo o rešitvi tega problema s pravico manjšine do samoodločbe, vključno z odcepitvijo od italijanske države. Leto kasneje pa se je KPI sporazumela še z TIGR-om o sodelovanju pri protifašističnem boju.

Slovenci vseh političnih usmeritev so videli prvo politično nalogo in nujo v osvoboditvi izpod italijanske in fašistične oblasti ter priključitvi Primorske k Jugoslaviji.

Italijanska policija je dvakrat v večjem obsegu razkrinkala pomembnejše sodelavce TIGR-a. Prvič so od jeseni 1929 do pomladi 1930 zaprli 60 njegovih sodelavcev, 27 pa jih je pravočasno zbežalo v Jugoslavijo. Posebno sodišče za zaščito države jih je na prvem tržaškem procesu obsodilo: 4 na smrt (ustreljeni 6. septembra 1930 na gmajni pri Bazovici), 28 pa na drastične zaporne kazni, tudi do 30 let. Drugi so bili oproščeni. Leta 1940, ko je Italija vstopila v vojno, je policija spet izvedla večje akcije iskanja upornikov. Takrat so aretirali skoraj 300 ljudi. Večina jih je odnesla z manjšimi kaznimi (konfinacija, stalen policijski nadzor, opomin), 60 pa so jih spet izročili Posebnemu sodišču za zaščito države, ki je še drugič izjemoma prišlo iz Rima v Trst. Na drugem tržaškem procesu decembra 1941, potem ko je italijanska vojska okupirala del Jugoslavije in polovila nekaj osumljencev še tostran meje, je bilo 9 obtožencev obsojenih na smrt (5 so jih takoj ustrelili na Opčinah, 4 so bili pomiloščeni na dosmrtno ječo), 47 pa na visoke zaporne kazni. Pet obsojencev je zaradi mučenja umrlo v zaporih. Že dober mesec po napadu Italije na Jugoslavijo, so se trije pripadniki TIGR-a spopadli z italijanskimi enotami pri Ribnici, kjer je bil eden od voditeljev organizacije, Danilo Zelen, ubit. Drugi sodelavci TIGR-a so se potem množično pridružili slovenskim partizanom pod vodstvom Osvobodilne fronte.

Po koroškem plebiscitu oktobra 1920 je tudi Avstrija izvajala asimilatorski pritisk na koroške Slovence. S tem je kršila pariško mirovno pogodbo in mednarodne norme Društva narodov. Tudi Avstrijci so dajali krajevnim imenom in priimkom nemško obliko. Kjer se je dalo, so uporabo slovenščine prepovedali ali omejili, a ne tako nasilno kot Italijani. Do priključitve Avstrije k Nemčiji leta 1938 je bilo v koroških šolah še nekaj razredov, kjer so delno učili v slovenščini. Slovenci so imeli svoja društva in časopise. Slovenska krščansko-socialna zveza ter Politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem sta v 20. letih s skupno listo na volitvah navadno dobili dva poslanca v 42-članskem koroškem deželnem zboru.

Po priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu Slovencev niso več priznali kot manjšine. Razpustili so vse njihove organizacije, šole. Posamezne slovenske družine in slovenske duhovnike so začeli razseljevati po Nemčiji ali so jih poslali v taborišča, na Koroško pa naseljevali Nemce.

Slovensko krajino na Ogrskem je zaradi madžarske komunistične revolucije septembra 1919 zasedla jugoslovanska vojska. Priključili so jo Mariborski oblasti in jo začeli imenovati Prekmurje. Zunaj Jugoslavije je ostal del Slovencev ob reki Rabi, s središčem v Monoštru. Madžari jih niso priznavale kot narodno manjšino in so jih skušale pomadžariti. Čeprav niso imeli slovenskih šol, jih je še po drugi svetovni vojni okrog 5000 govorilo Slovensko.