Že leta 1937 so prvič poročali o poškodbah kromosomov, ki so jih povzročili rentgenski žarki. Sledilo je odkritje, da povzročajo podobne poškodbe tudi ultravijolični žarki. Sodobne raziskave pa so privedle do spoznanja, da povzročajo poškodbe na genetskem materialu še številne kemične snovi. Prav slednje predstavljajo največjo nevarnost, saj se je v zadnjih nekaj desetletjih zelo povečal njihov vnos v okolje z industrijskimi odplakami, intenzivnim kmetijstvom in nenazadnje tudi s povečanim turizmom. Tako govorimo o industrijskih kemičnih snoveh, težkih kovinah, kemičnih snoveh farmacevtskega izvora in najrazličnejših biocidnih pripravkih (snovi, s katerimi zatiramo glive, plevel in žuželke v kmetijstvu). Mnogim snovem pa stopnja strupenosti še ni določena, kaj šele genotoksičnost (vpliv na dedno snov) oziroma kancerogenost.

Kmalu je postalo jasno, da analitska kemija ne obvladuje popolnega nadzora nad vnosom strupenih snovi v okolje. Od približno 700 prepoznavnih toksičnih in genotoksičnih snovi, ki jih lahko zasledimo v vodi, jih z običajnimi fizikalno-kemijskimi analizami nadzorujemo le slabih 10 odstotkov (povzeto po EU Chemical Bureau, Natural Resources Defence Council: Think before you drink).

Novejše raziskave so tako ubrale novo pot – biološke raziskovalne metode. Njihovi rezultati temeljijo na odzivnosti testnih organizmov. Eden izmed prvih bioloških načinov, ki se je uveljavil v nekaterih evropskih deželah (predvsem na Švedskem in Danskem), je čebulni test ali strokovno Allium test.

Raziskave na čebuli (Allium cepa L.) so primerne predvsem zaradi:
• hitre rasti korenin,
• stalnega števila kromosomov,
• hitrega odziva na genotoksične snovi,
• zelo malo spontanih kromosomskih poškodb (to je pomembno pri negativni kontroli).


Pri Allium testu ločimo tri stopnje: