(Povzeto po učbeniku Zgodovina 3 avtorjev dr. Janeza Cvirna in dr. Andreja Studna)

Avstrijske oblasti so po zmagi na Napoleonom iz šol in javnih služb odstranile francoske simpatizerje (tudi Valentina Vodnika) in uvedle ostre cenzurne in policijske predpise. Policija je budno spremljala vse javno delujoči posameznike in srednješolce. Ljubljanska licejska knjižnica študentom ni smela posojati tujega leposlovja in leksikonov. Cenzurne oblasti so tankovestno nadzirale vse tiskane izdaje. Prepovedano je bilo kritizirati državo, vladarja, zakone, zagovarjati načelo ljudske suverenosti in razpravljati o ustavi. Prepovedali so knjige, ki naj bi napadale katoliško vero, pa erotično literaturo (npr. dela Boccacia in Casanove). Izjemno stroga je bila gledališka cenzura. Cenzorji so krajšali celo v klasična dela. Časopisje se ni smelo ukvarjati s političnimi zadevami. Na Slovenskem so v glavnem izhajali nemško pisani listi (npr. Laibacher Zeitung v Ljubljani), od slovenskih pa le Novice (1843), ki jih je pod uredništvom Janeza Bleiweisa izdajala Kranjska kmetijska družba. Kritična presoja oblasti je bila onemogočena, zato se v monarhiji na političnem področju ni dogajalo nič.

Na Slovenskem se je moderna nacionalna zavest le počasi uveljavljala. Zajela je del inteligence in meščanstva in se širila od človeka do človeka. Pomembno vlogo v narodnem gibanju so imeli duhovniki - glavni del slovenske inteligence.
Slovensko narodno gibanje si je prizadevalo spremeniti tradicionalna jezikovna razmerja. Uspehe je doseglo zlasti na Kranjskem, kjer sta bila slovensko prebivalstvo in slovenski jezik deželna značilnost in je deželni patriotizem narekoval simpatije do slovenstva, slovenskemu narodnemu gibanju pa so bili naklonjeni tudi višji družbeni sloji. S krepitvijo zavesti o pomenu slovenskega jezika se je krepila tudi zavest o enotnosti slovenskega prebivalstva ne glede na deželne meje. Etnonim Slovenec se je vse bolj uveljavljal in postopoma nadomeščal stare oznake za Slovence (Wenden, Kranjci), čeprav so te še ostale v rabi. V predmarčnem obdobju se je začela uveljavljati oznaka Slovenija za ves prostor, na katerem so živeli Slovenci, torej za enoto, ki je ni poznala ne geografija ne zgodovina in je v obstoječi upravni resničnosti ni bilo, je pa zbujala misel o povezavi vseh Slovencev.

Absolutistična država ni nasprotovala slovenskim kulturnim prizadevanjem, je pa v nemščini videla pomembno sredstvo integracije. Pokrajinska razcepljenost je pomenila še močnejšo oviro. Zaradi močne deželne identitete, a tudi ljubosumja in posebnih interesov, je marsikateri posameznik, ki je sicer stal v prvih vrstah "narodnega gibanja", svojo deželno zavest le s težavo podredil nacionalni.

Z dejavnostjo narodnih buditeljev je močno narasla literarna produkcija za "preprosto ljudstvo". Bleiweisova Velika pratika iz leta 1844 je že v prvem letniku dosegla naklado 32.000 izvodov. Novice so imele v drugem letu izhajanja 1151 naročnikov (več kot pol na Kranjskem) in so bile na podeželju močno razširjene. A slovensko narodno gibanje se ni več zadovoljevalo le s popularno (uporabno) literarno produkcijo za kmeta, ampak je hotelo dvigniti slovenščino na položaj jezika vsega literarnega ustvarjanja. Težnja po kultiviranju maternega jezika, po vzbuditvi pozornosti za domači jezik pri izobražencih se je izrazila pri leta 1830 ustanovljenem literarnem almanahu Kranjski Čbelici, pri kateri sta igrala najvidnejšo vlogo Matija Čop in France Prešeren, prvi in vodilni pesnik romantike na Slovenskem. Vzporedno z delom njunega kroga so bile za krepitev moderne nacionalne zavesti pomembne tudi jezikoslovne, etnografske in zgodovinske raziskave.

Odzive na prvi zvezek literarnega almanaha Kranjska Čbelica (1830) je Matija Čop v pismu Jerneju Kopitarju opisal takole:

"Tukaj je njen izid prebudil več zanimanja, kakor bi moral človek pričakovati, namreč med ljudmi, katerim je bila predvsem namenjena, se pravi med bolj izobraženimi – saj kmetom, za katere že tako toliko drugih piše, ni bila namenjena."