France Prešeren (1800-1849), rojen v gorenjski vasici Vrba, se je šolal najprej pri stricu duhovniku na Kopanju pri Grosupljem (od leta 1808), nato v Ribnici (od leta 1810) in od leta 1812 v Ljubljani (leta 1813 na gimnaziji). Ves čas je bil odličen učenec.
Leta 1820 je šel študirat na Dunaj pravo, pri tem študiju vztrajal, čeprav so njegovi starši in sorodniki temu zelo nasprotovali ter mu celo odtegnili denarno pomoč. Študij je končal leta 1828, ko se je vrnil v Ljubljano in se zaposlil kot odvetniški pripravnik v pisarni advokata Leopolda Baumgartna in leta 1832 naredil pripravniški izpit.
V zvezkih Kranjske čbelice je v  letih od 1830 do1832 objavil prve pesmi in posegel v "črkarsko pravdo" ter polemiko z metelkovci in Kopitarjem s satiričnimi epigrami in nemškimi pesmimi. Tako imenovana "cenzurna vojna" proti Kranjski čbelici in Prešernu je zavlekla izid četrtega zvezka v leto 1934; v njem so bila objavljena osrednja dela njegove poezije. V to obdobje sodi tudi srečanje z Julijo Primic 6. aprila 1933 v trnovski cerkvi. Leta 1834 je nastopil službo pripravnika pri odvetniku Blažu Crobathu, drugič zaprosil za advokaturo, vendar zaman. Istega leta se je prvič srečal s Stankom Vrazom in z njim načrtoval sodelovanje, vendar sta se po drugem srečanju, leta 1837, zaradi Vrazove naklonjenosti ilirizmu njune poti dokončno ločili.
V naslednjih letih so si sledili  dogodki, ki so poglabljali Prešernovo življenjsko krizo: po Čopovi smrti leta 1835 ga je leta 1838 pretresla smrt Emyla Korytka, poljskega emigranta in zbiralca ljudskih pesmi,  leta 1840 smrt dolgoletnega prijatelja in sodelavca Andreja Smoleta. 1839 se je Julija Primic poročila z Josephom Scheuchenstuelom.
Iz razmerja z Ano Jelovškovo se je rodila hči Rezika (naslednje leto je umrla), leta1842 Ernestina in čez tri leta sin France.
Po šesti prošnji za samostojno advokaturo je bil leta 1846 imenovan za odvetnika v Kranju. Istega leta mu je cenzura dovolila natis zbirke Poezije Doktorja Franceta Prešerna (v 1200 izvodih) - zbirka je izšla decembra 1846, z letnico 1847. Po marčni revoluciji na Dunaju in odpravi cenzure je bila v Bleiweisovih Novicah objavljena Zdravljica - ta je z nekaterimi drugimi Prešernovimi pesmimi natisnjena tudi v zadnjem, petem zvezku Kranjske čbelice leta1848. Osmega februarja 1849 je Prešeren umrl v Kranju, v hudem gmotnem pomanjkanju.

Prešeren velja za najpomembnejšega slovenskega romantika in vodilnega klasika slovenske poezije. V razvoju slovenske književnosti mu gre izjemno mesto, saj je slovensko poezijo dvignil na raven avtonomne besedne umetnosti in jo enakovredno postavil ob bok evropski literaturi. Zavzel se je za  načrtno kultiviranje pesniškega izraza in oblike ter za uveljavitev take literature, ki bo pisana tudi za zahtevnejšega bralca. V skladu z zahtevami bratov Schlegel, da bi se literatura nekega naroda tvorno oplajala ob dosežkih tujih literatur, je v slovensko poezijo uvedel vrsto pesniških oblik: orientalske gazele, antične anakreonske pesmi, španske romance in glose, nordijske balade, srednjeveško nibelunško kitico, italijanske renesančne sonete in tercine, byronske romantične povesti v prozi, umetniške obdelave ljudskih pesmi, balad in romanov. idr. Tuje in domače pesniške vzorce je napolnil s temami in motivi, ki zrcalijo njegovo osebno usodo ter tedanje zgodovinske in politične razmere. Romantično razdvojenost med ideali in resničnostjo je obvladoval z oblikovno urejenostjo, ki je značilna za klasike. Posebno pozornost je namenil jeziku, njegovi avtonomnosti in zmožnosti, da lahko izrazi najzahtevnejše vzgibe človekovega čustvovanja in mišljenja. Pesniški jezik je skušal kultivirati na visoki jezikovni ravni, vendar vedno v povezavi z živim jezikom in daleč od izumetničenosti poetike, ki ji je pri nas sledil Koseski. V jezikovnem pogledu je izhajal iz domačega gorenjskega narečja, upošteval jezikovno tradicijo ljudske pesmi in Vodnika, toda največ opravil sam: znano besedje je združeval v nove zveze in pesniške figure, krepil izrazno moč jezika in slikovitost pesniške besede ter z izrednim posluhom izrabljal muzikalne in ritmične jezikovne prvine. V politično občutljivem obdobju je odločno zavrnil ilirizem in kritično presojal umetne poskuse stapljanja slovanskih jezikov.

S svojo demokratično, k razumskosti in svobodi naravnano mislijo je odločilno vplival v prelomnih obdobjih slovenske zgodovine.