France Prešeren je najpomembnejši predstavnik slovenske literarne romantike in njen edini pravi nosilec. Pesniti je začel že v šolskih in študijskih letih, vendar so njegova zgodnja dela napisana še v duhu razsvetljenstva. Leta 1830 je v prvem zvezku pesniškega almanaha Krajnska čbelica objavil elegijo Slovo od mladosti, prvo pravo romantično pesem v slovenščini. Tako se je začelo obdobje slovenske literarne romantike, ki je trajalo desetletje in se najpopolneje izrazilo šele leta 1847 z izidom Poezij Doktorja Franceta Prešerna. V njih je pesnik objavil tiste pesmi, za katere je menil, da so najboljše. Tudi z  naslovom Poezije je izrazil romantično prepričanje, da mora narod dokazati svojo identiteto prek visoke, umetniško zahtevne književnosti, ki ji je najvišja vrednota lepota - in ne zgolj razsvetljenska poučnost.

Vir: www.wikipedia.org

Zahteva po  visoki kulturi pesniškega izraza in oblike je bila doktrina nemške romantične šole bratov Schlegel in hkrati temeljna Prešernova  zahteva po klasični uravnoteženosti vsebine in forme. Tako je lahko pomembno zvišal dotedanjo raven slovenske literature in dokazal izrazno moč slovenskega jezika -  navkljub okolju in razmeram, ki takim nazorom niso bile naklonjene.

Prešeren je začel pesniti okoli leta 1824. Mladostno pesniško obdobje je trajalo do leta 1830 in je še  deloma razsvetljensko, deloma tudi predromantično navdahnjeno, pogled na svet je še veder, ljubezenska izpoved hudomušna in nekoliko ironična. Sem sodijo balada Povodni mož, romanci Hčere svèt in Učenec, priložnostna anakreontična pesem Zarjovena dvičica, Dekletam in Zvezdogledam. V tem obdobju je Prešeren prevedel tudi Bürgerjevo predromantično balado Lenora. Čeprav pesem ni izvirna, velja za prvi primer balade v slovenskem jeziku.

Najbolj ustvarjalno Prešernovo obdobje se je začelo po letu 1828, ko se je preselil v Ljubljano in se z literarnega stališča bogatil v tesni prijateljski in intelektualni zvezi z Matijem Čopom. To, t. i. zrelo pesniško obdobje, je trajalo do leta 1840, najintenzivnejše pa je bilo do leta 1836. Sovpadalo je z odločilnimi dogodki (ljubezen do Primčeve Julije, nesrečna zveza z Ano Jelovškovo, tragična izguba prijateljev - Čopa, Korytka in Smoleta) in hudo življenjsko krizo. Anakreontično dojemanje ljubezni iz prvega obdobja se je umaknilo izrazito romantičnemu čustvu. Prepletalo se je z mislijo na preteklost in prihodnost naroda ter romantičnim dojemanjem pesništva, ki pesnika rešuje iz razočaranj in obupa. Spoznavanje renesančne literarne estetike je Prešerna napeljalo k rabi zahtevnih romanskih pesniških oblik, ki jih do tedaj slovensko pesništvo ni zmoglo, in orientalske gazele.  Najpomembnejši teksti tega pesniškega obdobja so poleg elegije Slovo od mladosti cikel Sonetje nesreče, Glosa, Nova pisarija, Zabavljivi sonetje, Gazele, Sonetni venec, Povenčni sonetje, v nemščini napisana žalostinka Dem Andenken des Matthias Čop in pesnitev Krst pri Savici. Zrelo obdobje Prešernovega ustvarjanja se je nadaljevalo do leta 1840; bilo je še vedno izrazito romantično, vendar manj intenzivno. Najpomembnejše pesmi zadnjih let zadnjega obdobja so balade in romance Prekop, Zdravilo ljubezni, Ribič in Ženska zvestoba, med lirskimi pesmimi pa Kam?, Prosto srce, Prosto srce in Pevcu.

Tretje, zrelo pesniško obdobje Prešernovega dela se je začelo po letu 1840 in trajalo do leta 1946, ko se je preselil v Kranj in dokončno prenehal pesniti. V zadnjih pesmih je Prešeren opustil visoke romantične teme in zahtevne pesniške oblike ter se vrnil k preprostim kitičnim oblikam ter vsakdanjim temam in motivom ljudske pesmi. V tem obdobju je napisal balado Neiztrohnjeno srce, romanco Judovsko dekle, ljubezenske pesmi Sila spomina, Pod oknom in Zgubljena vera ter pesmi Nezakonska mati, Orglar in Zdravljica.