(Povzeto po knjigi Nadja Prijatelj Farmakognozija, Rastlinske droge)

Za zdravljenje različnih bolezni so ljudje že več tisočletij pred našim štetjem uporabljali zdravilne rastline. Z uvajanjem sintetskih zdravil v terapijo v začetku 20. stoletja se je zlasti v razvitih državah začela njihova uporaba zmanjševati. Zdelo se je, da bodo za vedno potisnjene v pozabo, ker jih uradna medicina ne potrebuje več. Po letu 1980 pa se je zanimanje zanje znova začelo povečevati. Temu je sledila tudi farmacevtska stroka. Z modernimi analiznimi metodami so znanstveniki odkrili kemijsko strukturo številnih rastlinskih spojin. Raziskave terapevtskih učinkov so dokazale delovanje velikega števila zdravilnih rastlin. Vendar pa lahko nekritična uporaba nekaterih rastlin ogrozi človekovo zdravje in tudi življenje.

Za zdravila rastlinskega izvora veljajo enake zahteve kot za sintetska zdravila. Z ustrezno dokumentacijo mora biti dokazana njihova kakovost, varnost in učinkovitost. To je možno le, če so izdelana iz rastlinskih drog dobre kakovosti. Kakovost pa je odvisna od pridelovanja, nabiranja, sušenja, drobljenja, rezanja in shranjevanja.

Povpraševanje po zdravilnih in aromatičnih rastlinah se iz leta v leto povečuje. Uporabljajo jih za izdelovanje zdravil, kozmetičnih izdelkov, v živilski industriji za začimbe, prehranske dodatke in pijače, pa tudi v industriji naravnih zaščitnih sredstev.

Eno najpomembnejših meril za ocenjevanje kakovosti drog je vsebnost zdravilnih učinkovin. Za zdravilne rastline je značilna zelo velika genska raznolikost. V naravi se pojavlja več vrst, podvrst, zvrsti in oblik neke rastline, ki se razlikujejo po vsebnosti zdravilnih učinkovin. Njihovo vsebnost povečajo s selekcijo in žlahtnenjem.

Količina in kakovost pridelka sta odvisna od lastnosti tal: zbitosti zemlje, vodnih in zračnih razmer, pH, vsebnosti mineralnih in organskih hranil ter od mikroflore v tleh. Znano je, da nekatere rastline bolj uspevajo v kisli zemlji – navadna arnika, druge v alkalni – visoki jeglič.

Na vsebnost učinkovin zelo vplivajo tudi jakost osvetlitve med razvojem rastline. Rastline poprove mete, ki rastejo v senci, vsebujejo manj eteričnega olja in mentola od rastlin, gojenih na soncu. Pri pravi kamilici so ugotovili, da se zaradi manjše jakosti osvetlitve zmanjša število in velikost cvetnih glavic, zmanjšata pa se tudi suha teža cvetov ter vsebnost eteričnega olja.

Pomemben je tudi način setve. Večina rastlin kali tako na svetlobi kot v temi, nekatere bolje v temi – navadni slez, druge na svetlobi – zdravilna špajka.

Na pridelek in vsebnost zdravilnih učinkovin vplivata tudi oskrba z vodo in gnojenje. Gnojenje z dušikom na primer poveča vsebnost hipericina v šentjanževki in vsebnost eteričnega olj v baziliki.

Zdravilne rastline nabiramo takrat, ko vsebujejo največ zdravilnih učinkovin. Za nabiranje posameznih rastlinskih delov veljajo splošna pravila. Liste nabiramo, ko so popolnoma razviti. Cvetove nabiramo v začetku cvetenja, ko se odprejo. Takrat nabiramo tudi zeli (nadzemne dele rastlin). Plodove in semena nabiramo, ko so popolnoma zreli. Skorjo nabiramo zgodaj spomladi pred ozelenitvijo. Takrat se tudi najlažje loči od lesa. Podzemne organe (korenine, korenike, čebulice, gomolje) izkopljemo zgodaj spomladi ali pozno jeseni, ko rastline še lahko prepoznamo.

Najprimernejši čas za nabiranje zdravilnih rastlin je suho, lepo dopoldne, ko se je jutranja rosa že posušila.