Nove ideje so iz Evrope hitro prišle v naše kraje. Prinesli so jih potujoči obrtniki in trgovci ter študenti, ki so študirali na italijanskih in nemških univerzah. Iz leta 1528 so podatki o protestantskih skupnostih v Slovenj Gradcu in Gornji Radgoni, leto dni pozneje je bil močan protestantski krožek tudi v Ljubljani.  Na Slovenskem so protestantizem večinoma sprejeli plemiči in meščani. Plemstvo je želelo o veri odločati samo. Ob zasedanju deželnih stanov, ko se je deželni knez obrnil nanje, da bi potrdili vojaško obveznost ter višino denarnih dajatev, so skušali v zameno dobiti pravico do verske svobode. Deželni knez je bil zaradi turške nevarnosti leta 1572 prisiljen delno popustiti in je obljubil, da ne bo preganjal plemičev in njihovih družin, če se bodo odločili za novo vero. Iste pravice pa ni hotel razširiti na mesta in trge. V resnici so tudi prebivalci mest in trgov uživali svobodo vesti in se udeleževali protestantskih verskih obredov.

Kmečkemu prebivalstvu so bližji nauki sekt
Med kmečkim prebivalstvom je bil protestantizem manj razširjen.  Kmetom so bili bližji prekrščevalci, ki so zagovarjali krst odraslih in oznanjali enakost med ljudmi, življenje v skupnosti, skupno premoženje. Takšen nauk je v bistvu pozival k uporu in spremembi veljavnega družbenega reda, zato so prekrščevalce preganjali bolj kot protestante. V naših krajih so se v drugi polovici 16. stoletja pojavili štiftarji. Pripadniki gibanja so živeli v verskih občinah s skupnim premoženjem, gradili so nove cerkve za nova božja pota.

Delovanje slovenskih protestantskih piscev
Primož Trubar (1508—1586), doma iz Raščice, je po šolanju na Reki in v Salzburgu prišel v službo k tržaškemu škofu Bonomu, humanistu in poznavalcu del Erazma Rotterdamskega. Pri njem se je Trubar seznanil z idejami reformatorjev. Bonomo je Trubarju najprej priskrbel službo duhovnika v Laškem, leta 1535 pa je Trubar prišel v Ljubljano. V svojih pridigah je grajal napake Cerkve, zato je moral zbežati s Kranjskega v Nemčijo, kjer se je odpovedal katoliški veri. Kljub delovanju na tujem ni pozabil na svoje »ljube Slovence«. Kot Luther se je zavedel, da je najboljše učenje vere Sveto pismo v domačem jeziku. Leta 1550 je izdal Katekizem in Abecednik (prvi slovenski tiskani knjigi). Da bi oblikoval osnovo knjižnega jezika, se je Trubar oprl na govor osrednjega slovenskega prostora. Po vrnitvi v Ljubljano je izdal še Slovensko cerkovno ordningo, cerkveni red. Z njo je slovenščina postala jezik cerkvenih obredov, verskih opravil in nauka. Zaradi tega dela se je moral Trubar dokončno izseliti s Kranjskega, ker je deloval v nasprotju z določili augsburškega miru.

Slovenci dobimo Sveto pismo v svojem jeziku
Najpomembnejše delo slovenskih protestantov - prevod Biblije je pripravil Jurij Dalmatin in leta 1584 je izšla v Wittenbergu. Delo bi morali natisniti v Mandelčevi tiskarni v Ljubljani, pa se je moral tiskar umakniti s Kranjskega. Sveto pismo so natisnili v 1500 izvodih. Z izidom slovnice Zimske urice, ki jo je pripravil Adam Bohorič, je slovenski jezik dobil in potrdil svoja  slovnična pravila. Da slovenščina ni le jezik kmetov ter da je primerljiv z drugimi evropskimi jeziki, pa je dokazal nemški protestant Hieronim Megiser, ki je sestavil štirijezični slovar (nemško-latinsko-slovenski-italijanski).

Ustvarjalec	Delo	Leto izida
Primož Trubar	Katekizem in Abecednik Ta evangeli svetiga Matevža Ta prvi dejl tiga Noviga testamenta En regišterc…ena kratka postila (O zidavi cerkva) Slovenska cerkovna ordninga Ta celi katehismus, eni psalmi inu … pejsni Tri duhovske pejsni	1550 1555 1557   1557   1564 1567   1575
Jurij Dalmatin	Biblija, tu je vse svetu pismu	1584
Sebastijan Krelj	Postila slovenska	1567
Adam Bohorič	Arcticae horulae	1584
Hieronim Megiser	Dictionarium quatuor linguarum	1592