V Angliji so zlasti londonske sufražetke v govorih, demonstracijskih povorkah ipd. zahtevale politično enakopravnost, predvsem volilno pravico. Zaradi tega so mnoge kaznovali z zaporom, toda zagrizene sufražetke se tudi tam niso odpovedale svojim ciljem. Po letu 1918 so se ženske, stare čez 30 let, ki so plačevale najemnino ter imele diplomo, lahko udeležile volitev. Šele z letom 1928 so znižali starost volilnih upravičenk in upravičencev na 21 let.

Vsa težavnost boja za žensko volilno pravico pa je npr. izražena v govoru Christabel Pankhurst Zastopanje žensk iz leta 1905:

“Sklenjeno je bilo, da bomo nastopali proti Winstonu Churchillu na splošnih volitvah z utemeljitvijo, da je član vlade, ki noče dati ženskam volilne pravice. Vlada si prizadeva za svobodo Kitajcev v Južni Afriki, a noče dati politične svobode Britankam. Pasivni odporniki bodo dobili zadoščenje, toda ženske ne smejo dobiti volilne pravice, ki jo zahtevajo že kakega pol stoletja. Delovne ženske v državi, ki prejemajo bedne mezde, nujno potrebujejo volilno pravico. Te nebogljene delavke morajo dobiti politično moč. Lepo je, če nam obljubljajo, da bo kruh poceni, toda dobre mezde so prav tako pomembne kot poceni hrana, in če delovne ženske ne bodo imele volilne pravice, se njihove mezde in delovne razmere ne bodo izboljšale. Volilna pravica je delavčeva najboljša prijateljica. Očitno se liberalna vlada sploh ne meni za trpljenje slabo plačanih zaposlenih žensk, sicer bi morala biti volilna pravica za ženske v ospredju vladnega programa.”

Manifest sufražetk, Brez verig, Zgodba o tem, kako smo si pridobile volilno pravico
Demokracija v Britaniji, ur. Jack Lively in Adam Lively, DZS, Ljubljana 1997, str. 83.