Moški so tudi v 19. stoletju določali družbeno življenje. Ženska naj bi se omožila, vodila gospodinjstvo, rojevala otroke in jih vzgajala. Morala je biti dobra žena, mati in vzgojiteljica. Ženske 19. stoletja so zakoni potisnili v neenakopraven položaj. Vera in tradicija jim nista nudili nobenih možnosti za poklicno kariero.

Meščanke in še posebno plemkinje niso bile zaposlene, na razpolago so imele dovolj (večinoma ženske) služinčadi. V svojem prostem času so se lahko posvetile dobrodelnosti, vzgoji otrok in kratkočasnim opravilom. Mnoge so se ukvarjale s pisanjem, slikanjem ali glasbo ter v svojih salonih gostile umetnike in intelektualce.

Ženske iz kmečkega sveta so predstavljale večino ženskega prebivalstva. Delo na polju, skrb za hišo in vzgoja otrok so bile njihove poglavitne delovne naloge. Podobno življenje so imele industrijske delavke. Še slabši je bil položaj kmečkih dekel in služkinj. Niso se smele poročiti, bile so popolnoma brezpravne (včasih so jih poimenovali kar "bele sužnje"). Delodajalci so grdo ravnali z njimi in posegali v njihove človekove pravice. Če so rodile nezakonskega otroka (včasih celo gospodarjevega), so jih vrgli na cesto in le redko poskrbeli zanje.     

Pravna nesposobnost in izključitev iz vseh političnih aktivnosti sta bili v nasprotju z rastočo in vse bolj javno opazno vlogo žensk v delovnem procesu. Ženske so že od nekdaj delale v kmetijstvu. Delavke, ki so se zaposlile in zaslužile zunaj hiše, so se v večji meri pojavile z industrializacijo. V 19. stoletju so mnoge ženske delale v mali obrti, narasel je njihov delež v tekstilni industriji. Z večjo dostopnostjo šivalnih strojev je naraslo število domačih šivilj. Posebno tobačna industrija je zaposlovala v glavnem žensko delovno silo. V ljubljanski tobačni tovarni je leta 1874 delalo npr. 72 moških, 1154 žensk in 40 otrok. V elektroindustriji je bila za tekočim trakom zaposlena četrtina žensk.

Šolska reforma Marije Terezije je ženskam omogočila na najosnovnejša znanja omejeno šolanje. Višja izobrazba je bila večini nedosegljiva, deležne so je bile le redke pripadnice družbene elite. Državni šolski zakon (1869) je obvezno šolanje uveljavil tudi za dekleta. Ženske so odslej opravljale poklic učiteljice. V javnih službah jih je bilo zaposlenih le malo. Delale so predvsem kot varuške, medicinske sestre in učiteljice. Niso se smele poročiti, če pa so se, so morale opustiti javno službo. To določbo so odpravili šele po prvi svetovni vojni. Nove možnosti zaposlovanja so dobile v modernih uradih s pisalnimi stroji in telefoni.  
 
Ženske so prvič javno nastopile v času francoske revolucije in odigrale pomembno vlogo, a v 19. stoletju niso imele vstopa v politiko. Moški so žensko naravo razumeli kot s politiko neskladno. Če je moški zavezan razumu, ženski narava nalaga, da ostaja zavezana družini in zasebnosti. Izključitev žensk iz javnega življenja se je ujemala s temeljnim ženskim poslanstvom - z materinstvom. S politiko in javnim življenjem se je ukvarjal le "moški svet". Takratni nasveti o lepem vedenju priporočajo

"da se z ženskami ne pogovarja o učenostnih predmetih, saj se ženske zanimajo pač le za zabavo in veselje. Tudi o resnih verskih in političnih zadevah se z njimi ne gre pogovarjati, saj se jim začne takoj zehati. Kaj zanima nežno gospico, kak konec bo imelo vzhodno vprašanje, kaj delajo krvoločni moslemi, kako vzdihujejo kristjani pod krutim jarmom, ali je večji genij Napoleon ali Bismarck, ali bo edina Italija razpadla ali jo bo rovarstvo zrušilo." Po mnenju pisca bontona se za vse take suhoparne reči gospe sploh ne zmenijo, "kajti njihova delavnost ni na očitnem (javnem) odru sveta, domače tiho veselje veže njihova srca". Ivan Vesel, Olikani Slovenec, Ljubljana 1868, str. 65-66.

Po letu 1867, ko je izšel splošni zakon o društvih, ženske niso smele ustanavljati političnih društev, niso smele biti njihove članice, političnih zborovanj niso smele obiskovati.

Meščansko emancipacijsko gibanje se je v avstrijskem delu habsburške monarhije uveljavilo okrog leta 1870. Za cilj si je zadalo, da bi ženske lahko dosegle višjo izobrazbo, a moški svet nad tem ni bil navdušen. Kljub temu so  konec 19. stoletja na dunajski univerzi prve študentke. Navkljub prepovedi so meščanke leta 1902 ustanovile Zvezo avstrijskih ženskih društev. V tej zvezi je bila zelo dejavna pacifistka Bertha von Suttner.    

Socialdemokratsko žensko gibanje je vključevalo delavke in hišne pomočnice ter se ukvarjalo z njihovimi eksistenčnimi stiskami in skrbmi. Vodilna osebnost tega gibanja je bila Adelheid Popp, zagrizena borka za ženske pravice, ki je že od osmega leta delala v tovarni in je dobro poznala težko življenje v takratnem delovnem okolju.

Podobno kot v drugje (npr. sufražetke v Angliji) je tudi v habsburški monarhiji gibanje za žensko volilno pravico oblast neprestano ovirala. Prepovedala je ustanovitev društva, ki si je zadalo za cilj, da bi ženske dobile volilno pravico. Razen socialdemokracije se večina strank, ki so se sicer zavzemale za vpeljavo splošne in enake volilne pravice, ni navduševala nad popolno enakopravnostjo žensk na političnem področju. Leta 1910 so ženske marsikje, tudi v Ljubljani, dobile volilno pravico z osebnim glasovanjem. V obdobju med obema vojnama jim tega ni uspelo niti obdržati, kaj šele nadgraditi.

Z izjemo Finske in Norveške, kjer so ženskam podelili volilno pravico že pred prvo svetovno vojno (na Finskem leta 1906, na Norveškem pa leta 1913), so ženske v delu evropskih držav dobile volilno pravico v času med obema vojnama, drugod pa še veliko pozneje.

Za prvoborko za pravice slovenskih žensk velja igralka in recitatorka Marija Murnik Horak (1845-1894), ki je organizirala delo žensk na dobrodelnem in narodnem področju. Delovale so karitativno brez posebne organizacije. Sodelovale so na narodnih prireditvah, zato so jim rekli narodne dame. Pomembno vlogo pri vstopanju žensk v javnost sta odigrali še Pavlina Pajk (Nekoliko besedic o ženskem vprašanju, 1884) in Zofka Kveder (Misterij Žene, 1900).

Pomembno vlogo za žensko gibanje je do druge svetovne vojne imelo tudi leta 1898 ustanovljeno Društvo slovenskih učiteljic. Članice so zahtevale odpravo neenakega obravnavanja in zapostavljanja ter diskriminacije žensk. Od leta 1902 so zahtevale žensko volilno pravico, od leta 1911 so se borile proti obveznemu "celibatu" za učiteljice.

Franja Tavčar je postala je prva predsednica Splošnega ženskega društva (ustanovljeno 1901) in Ženskega telovadnega društva. "Duša" teh društev je bila Minka Govekar, ki je od njihove ustanovitve vestno in uspešno opravljala tajniške naloge. Splošno žensko društvo je bilo namenjeno vsem Slovenkam, ne glede na stan in poklic. Temeljni cilj je bil dvig izobrazbe članic ter vzpodbujati izobraževanje revnih in nadarjenih deklic. Prirejalo je predavanja, tečaje, razstave, dobrodelne akcije, shode za pridobitev ženske volilne pravice in drugih pravic za ženske, prizadevalo si je za zaščito nezakonskih mater in otrok, ločenih in vdov, mater in samskih žensk. Ukinjeno je bilo leta 1945.