|
 |
 |
|
Nangpai Gosum 2004
(besedilo: Tadej Golob, fotografije: Urban Ažman, Rok Blagus, Samo Krmelj in Tadej Golob, podnapisi: Urban Golob)
 Začelo se je ... , ma, niti ne slabo, samo duhamorno. Prileteli smo v Katmandu, v dveh rekordnih dneh uredili vse zadeve z nepalsko birokracijo, dobili dovoljenja, spakirali tovore, jih lepo razdelili na nosaških trideset kilogramov, naročili taksije, ki naj nas pridejo iskat pred hotel ob petih zjutraj, da bomo prvi na letalu za Luklo in ... Bili smo res med prvimi, ki so se prigrebli v stavbo, namenjeno domačemu letalskemu prometu. V dvorano, ki je spominjala na kakšno slovensko tovarno, v katero že dolgo ni pokukala kakšna sanitarna inšpekcija, pa njihovi kolegi, ki skrbijo za varnost pri delu tudi ne. Tam smo sedeli do štirih popoldne, ko je bil odlagani polet dokončno preložen. In tako naslednji dan in še naslednji in naslednji ... Luklo, vasico z letališčem na višini 2800 metrov, izhodišče za pohode proti Everestu in deželi Šerp, pa tudi proti našemu cilju, 7350 m visokemu Nangpai Gosumu, zagrnila črno črna megla. Obupani smo naročili helikopter, plačali nekaj več in z njim poleteli nekam v meglo. Ruski pilot je zračno pot očitno poznal na pamet, sicer ne vem, kje bi končali.
Do baznega tabo pod našo goro je od tam še pet ne predolgih in ne pretirano napornih dni hoje. V dveh nosaških dneh dosežeš Namče Bazar, šerpovsko prestolnico, poješ še zadnji kruh, nato pa odrineš po zlagoma dvigajoči se poti ob reki Bhote Kosi oziroma Tibetanski reki, kot bi ji rekli po naše. Nekaj ur za Namčejem je Nepala konec. Zemljepisno sicer še ne, na kartah je to še vedno ta država, a na poti srečuješ le še tibetanske goniče jakov, ki do tega mesta/vasice nosijo robo za sobotni sejem. Konfekcijo, poceni superge, radijske aparate, žage, posteljnino ipd. Smejijo se s svojimi belimi zobmi in žicajo cigarete.
Deseti dan našega potovanja smo postavili bazni tabor. Poznamo takšne in drugačne. Od tistih na travnikih ob potočkih do onih na ledenikih, ki se podnevi fino topijo in zamakajo šotore, čez noč pa veselo zmrznejo in grizejo ledvice. Naš je na srečo sodil med prve. Travnik je bil sicer bolj kilav, a je premogel potoček, ki je na začetku odprave še veselo tekel in dajal vodo za naše kuhinjske potrebe, sčasoma pa vedno pogosteje in vedno dlje zamrznil, dokler ga tam proti koncu oktobra skoraj ni bilo več.
Po prvi aklimatizacijski turi smo ostali brez Urbana. Po štirih urah hoje smo postavili ABC (advance base camp) - šotorčke bližje steni - ko ga je zvilo vnetje ledvic in sečil. Ker zdravila na tisti višini - bazni tabor se je nahajal na 5300 metrih - ne učinkujejo več tako dobro, ga je Žare, odpravarski zdravnik, sicer vodja urgence v izolski bolnišnici, poslal v Namče. Urban se je čez nekaj dni sicer vrnil v bazni tabor, a dobil pljučnico in se dokončno poslovil od cilja, za katerega je garal celo leto. Ker je pljučnica na tisti višini smrtno nevarna, se je Žare z njim odpravil do Lukle, od koder je Urban poletel v Katmandu in v Slovenijo.
Medtem je zbolel še drugi Urban, Ažman. Pojedel je nekaj pokvarjenega, domnevno jajca, bruhal in driskal, pa smo se v steno prvič podali štirje. Samo Krmelj, Rok Blagus, Uroš Samec in Tadej Golob. Šlo nam je kar dobro, čeprav je bila stena strma in smo bili počasni, saj naša telesa še niso bila privajena višini. Prespali smo na ledni polici na višini 6100 metrov.
16. oktobra bi ista posadka morala drugič v steno. Urban si je medtem izbral svoj cilj, še neosvojeni šestisočak Dzasampatse, strm snežni vrh, ki je na začetku zahteval tudi nekaj skalne plezarije. Predvsem ta ga je skrbela, pa je skušal med nami nažicati koga, ki bi se podal tja. Prehlad, bronhitis, pa dva majhna otroka ... in sem se mu pridružil. Šest tisoč je nižje od sedem, pa še nič posebnega ni zgledal ta Dzasampatse.
17. oktobra ob šestih zjutraj sva začela po skalnem grebenu, ki je peljal od najinega šotorčka, postavljenega na skalno rez nad prepadom. Prvih sto metrov res ni bilo nič posebnega, potem pa se je stena postavila pokonci in precej časa sva se mučila s štiridesetimi navpičnimi metri. Sledilo je snežno plezanje, a tako strmo, da sem se nelagodno počutil vseh 650 višinskih metrov vzpona in sestopa, kljub idealnemu, ravno prav zamrznjenemu snegu. Varovati se v snegu skoraj ne da, še posebej ne v takem slogu, kakršnega sva izbrala midva in ko sva se zvečer pred temo zvalila v šotor, sva bila oba prav zadovoljna sama s seboj.
Medtem so Samo, Rok in Uroš plezali na Nangpai Gosum. Jugovzhodna sten, ki so jo izbrali, je premogla lep prehod z dvema težkim odsekoma. Z navpičnim ledenim slapom in s še zahtevnejšo ledno skalno pregrado že precej visoko. Slap so preplezali in se ustavili tik pod skalno stopnjo, postavili šotorček in v njem preždeli noč. Drugo jutro so se z vrvmi spustili v dolino. Bolj slabo jim je kazalo, saj se je bližal predvideni zaključek odprave, ki ga zaradi vedno močnejšega severnega vetra in hladnega vremena ni bilo varno nategovati.
26. oktobra naj bi po nas in po naše tovore prišli goniči jakov, 23. pa so se preostali trije še zadnjič lotili stene našega glavnega cilja. Prvi dan so preplezali še tisto skalno napičnico, potem pa se ustavili na snežnem razu, od koder, gledano od daleč, ni bilo videti večjih težav na poti proti vrhu. Pa so bile. In to takšne, da so se najprej celo nameravali spustiti pod steno, a so po dnevu počitka vendarle nadaljevali in po skoraj celonočnem plezanju ob dvetih zjutraj dosegli vrh.
Odprava Nangpai Gosum 2004 je s tem nedvomno več kot dosegla zastavljene cilje in je najuspešnejša slovenska v tem letu. Že to je super. Za nas, ki smo bili tam, pa je enako pomembno to, da smo se imeli krasno. In ker je v bližini Nagpai Gosuma še precej mikavnih vrhov z nepreplezanimi stenami, upam, da se jih bomo lotili v isti zasedbi. Otroci bodo do takrat najbrž že precej zrasli.
|
|
|
|
 |
|
Nangpai Gosum 2004
|
| Sedemtisočak Nangpai Gosum leži v Himalaji na meji med Nepalom in Tibetom v neposredni bližini Čo Oja, šeste najvišje gore sveta. (Avtorja: Tadej Golob, Urban Golob) • več
|
|
|
|
|
|
|
|
|
 |
 |
|
|
|
|
Nangpai Gosum 2004
