Stezé popustil nemškega Parnasa, je pisal zgodbe kranjske starga časa. Komu Matiček, Micka, hči župana, Ki mar mu je slovenstvo, nista znana? Slavile, dokler mrtvi se zbudijo, Domače bote ga talija, Klio   (France Prešeren)

Rodil se je leta 1756 priseljenemu nogavičarju v Radovljici. Šolal se je pri jezuitih v Ljubljani (njegov sošolec je bil Jurij Vega), pozneje pa je vstopil v cistercijanski samostan v Stični. Po dveh letih je samostan zapustil in odšel na Dunaj študirat finančne in trgovske vede. Učil se je jezike, bral dramsko literaturo, obiskoval gledališča, poslušal znamenitega gledališkega kritika, dvornega svetnika, dunajskega rektorja in gledališkega cenzorja J. Sonnenfelsa (znanega po zahtevi, da služabnik na odru lahko prenaša le pisma ali stole, nikakor pa ne sme biti gonilo dogajanja, kaj šele, da bi bil preveč domač s svojim gospodarjem). Navduševal se je nad humanimi in demokratičnimi idejami tedanjih revolucionarnih vrenj. Po vrnitvi v Ljubljano (1780) je postal arhivar pri škofu Herbersteinu. Spodbujal je oživitev Akademije delavnih. Bil je tudi protokolist v kresiji, knjižni revizor, kot šolski komisar si je prizadeval izboljšati kakovost pouka, popraviti gmotni položaj učiteljstva in poskrbeti za njegovo izobrazbeno raven. Vodil je igralsko družino prijateljev gledališča. Postal je eden izmed tajnikov kranjskega deželnega glavarstva. Umrl je leta 1795 v Ljubljani.

Že kot član Zoisovega omizja se je zavzemal za resnico in svobodo mišljenja. Na njegovo pobudo je leta 1791 nastala licejska knjižnica, prednica Narodne in univerzitetne knjižnice. Velja za prvega slovenskega komediografa in utemeljitelja slovenskega gledališča. Napisal je Županovo Micko (uprizorjena je bila 28. 12.  1789 na odru Stanovskega gledališča v režiji avtorja, ki je tudi šepetal) in komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi (v knjižni izdaji je izšla leta 1790, prvič so jo uprizorili novomeški amaterji v začetku leta 1849, profesionalci pa šele leta 1934 v ljubljanski Drami v režiji Branka Gavelle). Premiera Županove Micke je spodbudila tudi nastanek gledališke kritike (začetnik verjetno Zois).

Prva izdaja Linhartove komedije iz leta 1790