Čute uporabljamo ves čas, enemu ali dvema pa dajemo prednost, pač glede na situacijo, v kateri smo. Tudi pri učenju vsak posameznik uporablja en zaznavni sistem pogosteje od drugega. Če se zavedamo, kateri je naš prednostni zaznavni sistem (torej tisti, ki ga pri učenju uporabljamo pogosteje), lahko dodatno vplivamo nanj in si informacije trajneje vtisnemo v spomin. Tako lahko na primer izraziti vizualni tipi informacije, ki prihajajo do njih izključno v obliki zvokov, prilagodijo svojemu prednostnemu zaznavnemu sistemu. Predvsem se moramo zavedati, da ni boljših ali slabših zaznavnih sistemov.

Vsak posameznik je svet zase in v tem svetu uporablja tisti zaznavni sistem, v katerem najbolje deluje. Vsekakor pa si lahko vse zaznavne sisteme, ki jih ne uporabljamo prav pogosto, z vajo izostrimo. Tako postanemo dovzetni za vse oblike informacij, lažje si jih bomo zapomnili in s tem tudi lažje priklicali iz spomina.
 

Stili zaznavanja - vidni, slušni, kinestetični

V zadnjem času se predvsem v okviru nevrolingvističnega programiranja (NLP-ja) ter poučevanja retoričnih spretnosti vse bolj upošteva spoznanje, da se ljudje razlikujemo po tem, katerim vtisom (kanalom) dajemo prednost pri zaznavanju, predstavljanju, učenju in tudi sporočanju. Največkrat gre za delitev na vizualni (vidni), avditivni (slušni) in kinestetični (čutno – čustveni stil).
Po mnenju stokovnjakov NLP-ja lahko že z opazovanjem posameznika, medtem ko razmišlja, v grobem rečemo, za kateri tip gre: vidni tip med razmišljanjem išče notranje podobe in pri tem gleda navzgor; slušni pa prisluhne notranjemu monologu, pri tem mu oči dokaj hitro begajo v vodoravni smeri z leve v desno.
Nekaj zunanjih (vedenjskih) značilnosti ljudi z različnimi stili zaznavanja (lahko služijo kot kontolni seznam):

Vizualni stil:
• uporablja predvsem besede, ki označujejo barve in vidne vtise: ima jasne predstave, uvidi bistvo problema;
• je organiziran, sistematičen;
• je miren, premišljen;
• si zapomni predvsem slikovno gradivo, podobe;
• hrup ga razmeroma manj moti;
• težko si zapomni ustna navodila;
• raje bere sam, kot da posluša;
• stvari urejuje po barvah;
• želi pregled, vizijo (na pairju kot skice, miselne vzorce…).

Avditivni stil:
• uporablja izraze »to mi dobro zveni«, »to je odgovor na vprašanje«;
• ima rad predavanja, razprave, razgovore in si veliko zapomni;
• pri branju premika ustnice, rad glasno bere;
• govori sam s seboj, pri učenju uporablja notranji dialog;
• hrup ga moti pri delu;
• govori ritmično;
• ima rad glasbo;
• dobro posnema govorni ton, barvo, (narečno) melodijo;
• vse si zapomni po vrsti, po korakih;
• bolje govori kot piše.

Kinestetični stil:
• uporablja izraze »imam slab občutek«, »obliva me kurja polt«;
• ljudi, stvari se dotika, se jim približa;
• veliko se giblje, gestikulira;
• uči se ob ravnanju s predmeti (na laboratorijskih vajah);
• si več zapomni med hojo;
• ob branju si kaže s prstom;
• bolje si zapomni celovito izkušnjo kot podrobnosti;
• govori počasi;
• rad bere »akcijske« knjige;
• važnejši mu je dober občutek kot videz (obleke itd.).