(Iz knjige Jelene Sitar Zgodbe za lutke in prste, DZS 2001)

Obisk gledališča je poseben dogodek. To, kar se dogaja na odru, je in ni resnično. Vemo, da se pred nami odvija igra, pa vendar jočemo, ko prizor prikazuje žalosten dogodek, in nam odleže, ko se zaplet srečno razplete. In kako se igra otrok z igračo? Z njo se pogovorja kot z živim bitjem. Ljubkuje jo in se jezi nanjo, čeprav ves čas ve, da ni prava, živa.

Prvo gledališče – igrača smo mi sami. In prvi del, ki se ga zavemo, je roka s prsti. Otrok si v zibelki ogleduje roko s prsti in ugotavlja, da je vsak prst drugačen. Ko išče način, kako bi premaknil zdaj tega, zdaj onega, so njegove roke orodje, orožje, igrača, partner v igri.

Prstne igre so prva možnost za dotik, ki ni več samo hranjenje, negovanje ali ljubkovanje. V njih ima vsak prst posebno vlogo, h kateri sodita tudi besedilo in gib.

Zgodbe, zlasti pravljice, se vedno dogajajo nekoč, nekje daleč za devetimi gorami. Tam stanujejo, dokler so spravljene v knjigah. S prebiranjem pridejo k nam in nam razodevajo skrivnosti iz daljav, potopljenih v davno preteklost. Ko pa zgodbe zaigramo, jih oživimo: zase in za gledalce.

   
Mojca Pokrajculja, prizori iz lutkovne predstave gledališča Zapik (vir fotografij: Berilo 1, Moje prvo berilo).


   
Muca Copatarica, prizori iz lutkovne predstave gledališča FRU FRU (vir fotografij: Berilo 1, Moje prvo berilo).

 

Ob mednarodnem dnevu lutk, ki je hkrati prvi pomladni dan, vam podarjamo zgodbico Jelene Sitar Pomladna, namenjeno prstnemu gledališču. Ob njej si pričarajte tople sončne žarke in vesele pisane barve!

 Pomladna I

Bil je čas, ko ni bilo barv. »Počivat gremo,« so rekle jeseni, ko so poslikale svet. Potem je postalo vse belo in tiho.

Nič več niso šumele stopinje v listju, koraki so se mehko ugrezali v čisto površino.

A beli kristali so se stopili.

»Kje so zdaj barve?« je stokala pusta poljana.

Pa se je spet pripodil od nekod težek oblak. Naravnost proti soncu se je odpravil in mu prekrižal pot.

»Pomladna nevihta«, si je mislila poljana, ko jo je orosil dež. »Dežnik! Potrebujem dežnik!«

Sonce in oblak pa sta zagrabila vsak na svoji strani in čez nebo razprostrla mavrico. Pisane barve so žarele nad poljano, potem pa so se s kapljicami vred spustile nanjo.

Zdaj so se na poljani razprli majhni dežnički mavričnih barv. Pa se niso zaprli, ko je dež ponehal, kje pa! Na sonce so počakali.

Skupaj s čebelami je pribrenčalo na nebo.

»Rože, rože!« so se razveselile čebele in pohitele k barvastim dežničkom.

»Kako lepih barv si danes, poljana,« ji je voščilo sonce in še dolgo sijalo nanjo.