(Iz učbenika  Zgodovina 4 avtorjev E. Dolenca in A. Gabriča)

OZN je nasledek medvojnega sodelovanja protifašističnih zaveznikov. Nadomestila naj bi predvojno Društvo narodov, ki ni izpolnilo pričakovanj. OZN naj bi varovala mir po svetu in pospeševala sodelovanje med državami in regijami. Na mednarodni konferenci v San Franciscu je ustanovno listino OZN 26. junija 1945 podpisalo 50 držav, uradno pa je OZN začela obstajati 24. oktobra 1945. Stalni sedež si je postavila v New Yorku, ZDA kot najbogatejša država sveta pa tudi največ prispevajo v njen proračun.

Članice OZN so lahko postale vse miroljubne države, ki sprejemajo načela OZN (Švica se zaradi stroge nevtralnosti ne vključuje v mednarodne politične zveze). V OZN so se včlanile vse neodvisne države razen tistih, ki jih zaradi kršenja mednarodnih načel niso hoteli sprejeti (npr. zaradi Francovega režima ni mogla postati članica OZN Španija). Vsaka članica ima predstavnika v Generalni skupščini OZN. Med njenimi zasedanji vodi delo Varnostni svet. Ima petnajst članov, deset voljenih in pet stalnih. Zmagovalke 2. svetovne vojne so si pridržale več pravic od ostalih, kajti stalne članice Varnostnega sveta imajo pravico veta. Stalne članice Varnostnega sveta OZN so postale ZDA, Sovjetska zveza (po njenem razpadu Rusija), Velika Britanija, Francija in Kitajska.

OZN si je sčasoma ustvarila velik ugled pri reševanju političnih sporov, saj so mirovne sile OZN posredovale v številnih vročih primerih, ki bi se lahko končali zelo boleče za svetovni mir. Prvi vojaški poseg sil pod zastavo OZN v korejski vojni je bil, tako kot še nekateri kasnejši, prilagojen zunanjepolitičnim interesom ZDA. Velikokrat pa so mirovne sile OZN omogočile miren prehod kolonij v neodvisnost, pripravile plebiscite in referendume, ki so na miren način odločali o usodi posameznih držav. OZN s svojimi specializiranimi ustanovami posega tudi v mednarodno gospodarsko, socialno, zdravstveno in kulturno sodelovanje. Mednarodna humanitarna pomoč, ki jo koordinirajo telesa OZN, je pomagala omiliti človeško bedo pri veliko naravnih katastrofah, lakoti, potresih itd.

Temeljni dokument, po katerem naj bi se ravnale članice OZN, je splošna deklaracija o človekovih pravicah, sprejeta v generalni skupščini OZN 10. decembra 1948. Izhaja iz prepričanja, da se vsi ljudje rodijo svobodni in enaki, in nasprotuje diskriminaciji na temelju rasne, verske, spolne, jezikovne, religiozne ali drugačne razlike. Zaradi zagovarjanja stališč, da ima vsakdo pravico do lastnega mnenja in širjenja svojih idej, so ji nasprotovale številne diktatorske in totalitarne države. Na temelju splošne deklaracije je OZN kasneje sprejela še več mednarodnih sporazumov, ki so konkretneje določili človekove pravice na posameznih področjih njegovega bivanja.