Ob mednarodnem dnevu starejših

Pšenica – najlepši cvet

(slovenska ljudska pravljica)

V starih časih je kralj neke dežele ukazal kot nekoristne pomoriti vse stare ljudi, ki ne morejo več delati.
Neki sin pa je imel svojega ostarelega očeta zelo rad, zato ga je skril pod velik čeber in mu skrivaj nosil hrano.

Kralj ni imel sinov, le hčer, ki se jo je namenil poročiti z najpametnejšim fantom v svoji deželi in tega fanta razglasiti za svojega naslednika. Da bi ugotovil, kateri mladec je to, si je izmislil tri uganke.

Ukazal je, naj se vsi fantje v njegovem kraljestvu naslednji dan zjutraj pred sončnim vzhodom zberejo na visoki gori. Preizkus bo uspešno prestal tisti, ki bo prvi zagledal sonce.
Ljubeči sin je sredi noči, preden se je odpravil na pot, vprašal za nasvet svojega ostarelega očeta. Ta mu je svetoval:
»Ljubi sin, ko boš prišel na goro, boš videl, da vsi strmijo proti vzhodu. Ti pa ravnaj ravno obratno, obrni se proti najvišji gori na zahodu. Ko se bo sonce s prvim žarkom dotaknilo njenega vrha, zavpij:»Poglej sonce, kralj!«
Tako kot je oče napovedal, se je tudi zgodilo. Fantje so napeto strmeli proti vzhodu, ljubeči sin pa na zahod. Takoj ko se je sonce s prvim žarkom dotaknilo vrha gore, je zaklical:
»Glejte sonce, Vaše veličanstvo!«
Ostali fantje so se čudili, kralj pa ga je pohvalil za rešitev prve uganke.

Po vrnitvi domov se je fant spet zatekel po nasvet k očetu:
»Moj današnji odgovor je bil kralju všeč, mislim pa, da je jutrišnja uganka zame prezahtevna. Rešil jo bo tisti, kdor prišel ne obut ne bos.«
»Nič lažjega, sin moj. Odtrgaj podplate s čevljev, pa boš spodaj bos, zgoraj obut.«
Na določeni dan so se fantje zbrali pred dvorom, kralj pa se je prepričal, da je ljubeči sin spet našel pravo rešitev.

Po vrnitvi domov se je fant spet zatekel po nasvet k očetu:
»Vladarju je bila moja rešitev všeč, ampak nova uganka je nerešljiva – kako naj med rožami izberem tisto, ki se zdi kralju najlepša?«
Starček se je le nasmehnil:
»Najlepši cvet je vendar pšenični klas – zatakni si ga za klobuk!«
Mladci so na določeni dan hiteli h kralju vsak s svojim čudovitim cvetom, a nobeden ga ni prepričal, dokler ni zagledal pšeničnega klasa. Ljubečega sina je objel in razglasil za svojega naslednika ter ženina svoje hčere.

Kralja je seveda zanimalo, od kod mladeniču toliko modrosti. Ta se je prestrašil, potem pa kljub strahu priznal, da mu je svetoval oče, ki ga skriva, saj ga ima preveč rad, ga bi ga predal kraljevim ljudem.
Kralj se je zamislil, potem pa sklenil:
»Modrost, izkušenost in znanje starih ljudi so nam potrebni, zato stare ljudi spoštujmo in z njimi lepo ravnajmo!«