(Prirejeno po didaktično-metodičnih napotkih za učitelje v priročnikih Opazujem, raziskujem, razmišljam)

Otroka lahko le postopno pripravimo na samostojno sodelovanje v prometu. V prometu je mnogo položajev, zahtev in pravil, ki jih morajo otroci zaradi svoje varnosti usvojiti. Učenje tega naj bo naravni del vsakodnevnih dejavnosti otroka, tako da bodo otroci spoznali in si pridobili izkušnje, da je v prometu pomembno odgovorno ravnanje vsakogar.

Otrok zaradi svoje telesne in duševne razvitosti skoraj do desetega leta starosti ne zmore odgovorno sodelovati v prometu. Postopna priprava je edina pot, da si pridobi potrebne izkušnje, znanje in vrednote, ki bodo vodila njegova ravnanja v prometu. Zavedati se moramo, da na primer šestletnik najpogosteje ni sposoben samostojnega vključevanja v promet. Čeprav zna povedati, kje, kdaj in kako prečkamo cesto, ne more prevzeti odgovornosti za svojo varnost. Otrokova varnost v prometu in sposobnost samostojnega vključevanja vanj sta neločljivo povezani z razvojem zaznavanja. Zaznavanje šestletnika je še precej subjektivno, kar pomeni, da otrok še ne opaža toliko bistvenih stvari in lastnosti, pač pa predvsem to, kar ga zanima. Z usmerjanjem otrokovega zaznavanja se postopoma večata njegova natančnost in objektivnost. Čim bolj popušča otrokova značilna osredotočenost nase, tem bolj se otrok vživlja v objektivni svet in razvija stalnost zaznav.

Učitelji, starši in vsi odrasli, s katerimi se srečuje, pa ga s svojim zgledom (in ne le z besedami) urimo v pridobivanju varnih prometnih spretnosti. Otrok si pridobiva potrebno znanje z opazovanjem in posnemanjem naših ravnanj, kar pomeni, da smo mu vzor pri učenju, ter s svojo neposredno izkušnjo v prometu.

Mlajši otroci še niso sposobni posploševati pravila. To pomeni, da jih moramo učiti, kako naj prečkajo cesto v svojem okolju, na vsakem križišču ali cesti in kje. Učimo jih pravilno ravnati v posameznih prometnih sredstvih, v vsakem posebej (npr.: če je tako v avtobusu, kako je v vlaku). Prometni znaki s svojimi barvami in simboli otroke sicer pritegnejo, tako da se večinoma brez težav naučijo njihovih imen, kar pa ne pomeni, da se znajo po njih tudi ravnati. Otroci bi morali poznati predvsem prometne znake, ki pešce obveščajo o varni hoji, jim zapovedujejo ravnanje ali prepovedujejo hojo.

Zavedati se moramo, da otrok ne bo znal uporabiti pravil in pravilnega ravnanja v prometu brez neposredne vaje v prometu. Da bomo nalogo prometne vzgoje uspešno uresničili, je potrebno otroke postopno voditi preko opazovanj na sprehodih do spoznavanja prometnih znakov in pogovorov o pravilih vedenja ter ravnanja v prometu.

Cilj prometne vzgoje v šoli in doma je spoznavanje pravil, s katerimi lahko vsak posameznik poskrbi za svojo varnost v prometu. Vendar varnost v prometu ni vedno odvisna zgolj od nas samih, temveč od vseh udeležencev in tudi od ureditve prometa. Ne pozabimo, da je vse preveč otrok v Sloveniji še danes na poti v šolo izpostavljeno nevarnostim v prometu.