Krvne skupine so rezultat različnih antigenov na membranah rdečih krvničk

(Povzeto po knjigi BIOLOGIJA ČLOVEKA avtorja Petra Stuška)

Na površini vsake celice so antigeni, ki jih imunski sistem neprestano preverja. Če jih ne prepozna kot telesu lastne snovi, takoj sproži imunski odgovor. Na plazemskih membranah rdečih krvničk sta pomembna dva antigena (aglutinogena), ki narekujeta, kakšen bo imunski odgovor pri sprejemanju krvi. To sta antigena A in B. Nekateri ljudje imajo rdeče krvničke z antigenom A, drugi z B, tretji z obema, torej AB, četrti pa nobenega. Zato govorimo o sistemu AB0. Glede na to ločimo tudi štiri glavne krvne skupine: A, B, AB in 0.



Proti tem skupinam antigenov so v krvi tudi protitelesa. Razvijejo se proti različnim vrstam krvi, proti lastni pa seveda ne. Že prej smo omenili, da poznamo naravna protitelesa, ki jih telo tvori po ukazih genskega zapisa in ni
treba, da njihovo nastajanje izzove antigen. Prav taka so protitelesa v krvi. Če se torej pri transfuziji krvi ne ujemata, imunski sistem prejemnika prepozna tuje antigene in aktivira proti njim protitelesa. Ta se vežejo na rdeče krvničke ter med sabo in nastanejo krvni strdki (aglutinacija), ki onemogočijo pretok krvi skozi kapilare. Taki strdki lahko privedejo do zelo resnih, če že ne usodnih zapletov. Celice lahko začnejo tudi pokati, iz njih pa se sprosti hemoglobin, ki kristalizira v ledvicah in jih okvari.

Ljudje s krvno skupino A (z antigenom A) imajo torej v krvni plazmi protitelesa proti antigenu B, imenovana anti-B. Tisti s krvno skupino B (z antigenom B) pa imajo protitelesa anti-A. Ljudje s krvno skupino AB (z antigenom A in B) nimajo protiteles, saj bi z njimi ogrozili lasten obstoj. Prav nasprotno pa imajo ljudje s krvno skupino 0 obe vrsti protiteles, tako anti-A kot anti-B, saj nimajo na membranah svojih krvnih celic niti antigena A, niti antigena B. Ker torej rdeče krvničke krvne skupine 0 nimajo antigenov A in B, so osebe s krvno skupino 0 univerzalni krvodajalci. Sami seveda lahko sprejmejo le kri darovalcev s krvno skupino 0, saj imajo v plazmi protitelesa proti vsem ostalim skupinam. Ljudje s krvno skupino AB lahko v načelu sprejmejo kri katerekoli skupine, medtem ko jo lahko dajejo le ljudem z enako krvno skupino. Najbolje pa je, da dobi pri transfuziji vsak prejemnik kri iste krvne skupine. Zaradi pomanjkanja zalog krvi in zaradi možnosti prenašanja kakšnih serumskih bolezni se uveljavlja tudi tako imenovana avtotransfuzija. Pri tej transfuziji bolniku, ki se na primer pripravlja na operacijo, že nekaj mesecev prej odvzamejo kri, ki mu jo potem med zahtevno operacijo vračajo.

Poleg teh skupin antigenov, ki so jih odkrili že na začetku dvajsetega stoletja, so pozneje odkrili še eno. Poimenovali so jo sistem Rhesus, ker so jo prvič odkrili pri poskusih na opicah makakih (strokovno poimenovanih Rhesus). Zato tudi celo skupino antigenov označujemo kot Rh faktor. Obstajata dve skupini ljudi. Eni lahko tvorijo Rh antigene, drugi pa ne. Za prve rečemo, da so Rh pozitivni (Rh+), za druge pa Rh negativni (Rh–). Rh pozitivnih ljudi je več kot 85 %. Do resnih težav s to krvno skupino lahko pride med nosečnostjo pri Rh negativnih materah in Rh pozitivnem plodu. Proti koncu nosečnosti, ko postane posteljica bolj prepustna, lahko kri Rh pozitivnega ploda preide v materino kri, in ker se Rh faktorja ne ujemata, povzročijo, da se v materini krvi začnejo tvoriti Rh protitelesa.




Prvi otrok po navadi ni prizadet, naslednji zarodki pa izzovejo burno reakcijo v materinem imunskem sistemu. Protitelesa začnejo uničevati plodove krvne celice in novorojenčki navadno kmalu po porodu umrejo. Da bi preprečili razpad krvi pri novorojenčkih, dajejo Rh negativnim materam, ki imajo Rh pozitivne potomce, že med prvo nosečnostjo protitelesa, imunoglobulin anti-D (Rh0), s katerimi preprečijo preobčutljivost na Rh faktor.