Vlade držav in njihovi državljani so se težko odpovedali delu suverenosti na račun skupnih nadnacionalnih organov EGS. Da ne bi prišlo do prevelikih gospodarskih nihanj, so z rimskimi sporazumi določili prehodna obdobja, v katerih naj bi se gospodarstva držav članic prilagodilo skupnemu tržišču. Prvi ekonomski rezultati so bili zelo ugodni. Povečala se je industrijska proizvodnja, kupna moč in standard prebivalstva pa sta se naglo dvigala. EGS je postala druga najpomembnejša svetovna gospodarska sila (za ZDA).

Od evropskih velesil je bila najbolj skeptična Velika Britanija, tradicionalno usmerjena v kolonialni svet in po vojni močno naslonjena na ZDA. 4. januarja 1960 so v Stockholmu Velika Britanija, Švedska, Norveška, Danska, Portugalska, Avstrija in Švica podpisale sporazum o svobodni trgovinski coni (European Free Trade Association — EFTA), ki je predvidel zniževanje carin in postopno ukinjanje omejitev v trgovanju. Združevanju Evrope pri EGS so torej pri EFTA odgovorili s povezovanjem, kar pa kmalu ni več zadovoljilo zlasti Velike Britanije. Poskusom njenega vključevanja v EGS je sprva nasprotovala Francija, ki je videla v britanskih zahtevah, da ohranijo posebne odnose z ZDA in Commonwealthom, nevarnost za evropsko integracijo. Velika Britanija je po razpadu kolonialnega imperija, spremenila politiko do Evrope, sledile pa so ji še druge članice EFTA. Gospodarskemu povezovanju je sledilo še politično. Članice EGS so v naslednjih desetletjih postale še otoške, sredozemske in skandinavske države, medtem ko so prebivalci nekaterih držav (najbolj vztrajno Norvežani) članstvo v EGS zaradi omejevanja suverenosti zavračali. Do zloma komunizma so evropski integracijski procesi zajeli večji del Evrope zahodno od železne zavese. Dvanajsterica povezanih držav je v osemdesetih letih postala največji svetovni gospodarski velikan, saj je s približno 20 % svetovne trgovine že prehitela ZDA.

Po padcu komunističnih režimov je prišlo evropsko združevanje v novo obdobje, saj so se mu odprle široke možnosti nadaljnjega povezovanja držav. Približevanje ekonomsko bolj zaostalih držav je težavno, saj so ob spremembah družbenega sistema zašle v gospodarsko in politično krizo. Pred vključitvijo v EU jih čakajo pogajanja ter dolgotrajne reforme.

Tedanja dvanajsterica članic EGS je februarja 1992 v Maastrichtu podpisala sporazum, s katerim se je EGS spremenila v Evropsko unijo (EU) in se začela močneje politično povezovati. Odpravila je notranje carine med državami, okrepila pa zunanjo mejo EU. Krepi se tudi enotna finančna politika, saj je začel leta 1999 veljati evropski denar Euro, Frankfurt pa je bil izbran za sedež bodoče Evropske centralne banke. Vse večjo vlogo dobivajo tudi evropski parlament in evropski obrambni sistem, pa enotna socialna politika, ki je bila za državljane nekaterih držav zelo boleča, saj je posegala v že doseženo socialno in zdravstveno varstvo. Evropski integracijski procesi še potekajo, nekdanje gospodarske povezave se širijo še na druga področja, združena Evropa pa širi svoje meje proti vzhodu.