Osvobodilna fronta slovenskega naroda
(Povzeto po učbeniku E. Dolenca, A. Gabriča in M. Rodeta: Koraki v času – 20. stoletje)

Voditelji legalnih slovenskih strank v Ljubljani so 6. aprila 1941, prvega dne vojne, kot predstavništvo Slovencev ustanovili Narodni svet, ki ga je je vodil dr. Marko Natlačen. V svetu je želela sodelovati tudi Komunistična partija Slovenije. Ker je bila prepovedana in je delovala ilegalno, so njeno pobudo zavrnili. Svet si je prizadeval, da bi sprememba državnega okvira potekala s čim manjšim številom žrtev in da bi slovensko ozemlje prišlo pod enega okupatorja. Toda pogovori s predstavniki nemškega okupatorja niso bili uspešni.

Voditelji predvojnih legalnih strank so nasprotovali aktivnemu odporu proti okupatorju, saj bi to lahko bil povod za nasilje nad Slovenci. Menili so, da smo Slovenci premajhni in da je bolje počakati, da o izidu vojne odločijo velike sile. Kljub temu so ustanovili ilegalne organizacije, ki naj bi z orožjem nastopile ob koncu vojne. Med čakanjem naj bi zbirale obveščevalne podatke za zahodne zaveznike in izvajale manjše sabotaže.

Pripravljenost Slovencev na odpor je izkoristila Komunistična partija Slovenije (KPS). 26. aprila 1941 so v Ljubljani KPS, krščanski socialisti, del sokolske organizacije in delavci ustanovili Protiimperialistično fronto. Kasneje se jim je pridružilo še okrog 20 skupin. KPS je bila med njimi edina prava stranka. Vodstvo OF je novembra in decembra 1941 v temeljnih točkah OF objavilo svoj program.

TEMELJNE TOČKE OF 1. Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo. 2. Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev. 3. Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov Osvobodilna fronta ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe. 4. Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človeške pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva. 5. Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih. 6. Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast Osvobodilna fronta slovenskega naroda kot celota. 7. Po narodni osvoboditvi uvede Osvobodilna fronta dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudski demokratičen način. 8. V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla, Roosevelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločil slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi. 9. Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz Slovenskih narodno-osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite, kamor se pozivajo vsi zavedni Slovenci.

Protiimperislitična fronta se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda (OF) in pozvala k oboroženemu uporu. Ker so bile ZDA, Velika Britanija in Sovjetska zveza zavezniki, komunisti niso poudarjali revolucije, ampaki boj proti okupatorju. Revolucionarni prevzem oblasti po vojni so le začasno potisnili v ozadje. Poleti 1941 so nastale partizanske čete in izvedle nekaj uspešnih napadov na orožniške postaje in okupatorjeve enote. Mnoge je OF pritegnila k sodelovanju v akcijah pasivnega odpora z oddajanjem ilegalnega radia Kričač, tiskanjem ilegalnih glasil, bojkotiranjem okupatorjevih prireditev in fašističnega pozdrava ipd. Ilegalno delo in mreža odborov OF sta se hitro razširila, kar je bila posebnost slovenskega upora.

Najpomembnejšo vlogo je v OF imela KPS, ki je imela bogate izkušnje v ilegalnem delu. Njen voditelj Edvard Kardelj je bil med voditelji jugoslovanskega odporništva, OF pa je vodil Boris Kidrič. Vodilno vlogo so KPS priznavale tudi druge skupine v OF, kajti med partizani je bilo na začetku upora precej komunistov. Ti so računali, da so vojne razmere ugodne tudi za izvedbo revolucije. Med vojno so bolj poudarjali osvobodilni boj, a se s tem niso odpovedali revoluciji. To je bilo najbolj vidno v naslonitvi na Sovjetsko zvezo in v pobojih Slovencev, ki bi lahko izvedbo revolucije resno ovirali.

Komunisti so nadzorovali propagando OF in imeli velik vpliv v partizanski vojski. Vodili so Varnostno-obveščevalno službo (VOS), ki je zbirala podatke o okupatorju in o Slovencih, ki niso podpirali OF. Organiziranje odpora zunaj lastnih vrst je OF razglasila za “narodno izdajstvo”. VOS je izvajala usmrtitve Slovencev, ki so sodelovali z okupatorji ali pa bili nasprotniki OF.

Do popolne prevlade komunistov v OF je prišlo po podpisu t.i. Dolomitske izjave (imenovane po kraju nastanka v Polhograjskih Dolomitih) 1. marca 1943. Drugi dve pomembni ustanovni skupini krščanski socialisti in Sokoli sta se odpovedali ustanavljanju lastnih strank. Njuna moč v organih OF je slabela, še večjo moč pa so dobili komunisti.

Jugoslovanska vlada v izgnanstvu je za poveljnika vojske v domovini imenovala generala Dražo Mihailovića. Njegova četniška vojska je bila močna v Srbiji, zunaj nje pa ni imela večjega vpliva. Mihailović je hotel poveljevati vsem oboroženim enotam in se o tem jeseni 1941 dogovarjal tudi z vodjo jugoslovanskih komunistov Josipom Brozom-Titom, poveljnikom partizanskih enot v Jugoslaviji. Pogovori niso uspeli.

Z jugoslovansko vlado in kraljem je bil v Londonu tudi del slovenskih strankarskih voditeljev, drugi del pa je v Ljubljani načrtoval, da bodo čakali v ilegali in začeli akcijo šele pred koncem vojne, ko bi Slovenijo osvobodili s pomočjo zahodnih zaveznikov. Predvidevali so utrjevanje ilegalnih organizacij, obveščevalno dejavnost in sabotaže, ne pa oboroženega odpora. Ilegalne odporniške organizacije sta ustanavljali katoliška in liberalna stranka.

Skupni program voditeljev katoliške in liberalne stranke v domovini in tujini je novembra 1941 objavil dr. Alojzij Kuhar v t.i. londonskih točkah. Za cilj je označil združitev Slovencev v zedinjeni Sloveniji, ki bi bila del federativne Jugoslavije z bolj demokratičnim političnim sistemom, bolj pravičnim družbenim redom in kraljevsko rodbino Karadjordjevićev na čelu.

LONDONSKE TOČKE 1. Obnovljena in razširjena Kraljevina Jugoslavija. 2. Samostojen in ravnopraven sestavni del Jugoslavije bodi svobodna Slovenija z vsem njej na podlagi narodnostnega načela pripadajočim gospodarsko in prometno zaokroženim ozemljem. 3. Notranja ureditev obnovljene Jugoslavije se mora izvršiti v soglasju vseh njenih sestavnih delov na podlagi enakosti pravic in dolžnosti na federativni osnovi. 4. Naloga skupne države bo: urejevanje mednarodnih odnosov, obramba državne samostojnosti in ozemeljske nedotakljivosti ter določanje splošnih smernic za skladno sožitje vseh njenih delov; vse drugo naj urejajo v svoji pristojnosti federativni državni deli. 5. Jugoslavija tvori enotno gospodarsko področje, njen gospodarsko socialni sistem mora podrediti sebične težnje posameznika narodni in javni koristi. Njena in vseh njenih sestavnih edinic politična ureditev mora sloneti na načelih demokracije. 6. V duhu popolne ravnopravnosti naj se v sporazum z bolgarskim narodom izvrši združitev Jugoslavije in Bolgarije. 7. Kot važen pogoj bodočega miru in blagostanja v Evropi smatra ustanovitev Balkanske unije, ki naj ji bo Jugoslavija hrbtenica.

Med OF in protirevolucionarnim taborom, ki je priznaval vlado v Londonu, so bile jasne razlike, čeprav sta se obe zavzemali za zedinjeno Slovenijo v federativni Jugoslaviji. OF je skušala to uresničiti z odločno akcijo in podporo Sovjetske zveze. Zahtevala je temeljite spremembe v Jugoslaviji in v uresničevanju teh ciljev delovala enotno. Jugoslovanska vlada v izgnanstvu in slovenski strankarski voditelji pa tudi v najbolj kriznih časih niso presegli medsebojnih nasprotij. Najmočnejše predvojne slovenske stranke so sicer imele program, a niso naredile veliko, da bi ga tudi uresničile.

	OSVOBODILNA FRONTA	KATOLIŠKI IN LIBERALNI VODITELJI
Zedinjena Slovenija	da	da
federativna Jugoslavija	da (pet narodov)	da (trije narodi)
odnos do kraljeve vlade	je ne priznajo	jo priznajo
kakšen naj bo odpor	takojšen oborožen odpor	čakanje na izid na svetovnih bojiščih
naslonitev na	Sovjetsko zvezo	zahodne zaveznike
delovanje	enotno (diktat KPS)	notranja neenotnost
spremembe sistema	po revolucionarni poti	po vojni v parlamentu

Jeseni 1941 so se med obema stranema pokazala prva nasprotja. OF je k temu pripomogla z vse bolj prepoznavnimi revolucionarnimi načeli in kritikami politikov, ki so jih zaradi sodelovanja z italijansko oblastjo označevali za “narodne izdajalce”. Zelo negativno so odmevali atentati, ki jih je v Ljubljani izvajala VOS, na podeželju pa partizanske enote. Na nasprotni strani sta Osvobodilno fronto najbolj negativno ocenjevala katoliška cerkev in vodstvo SLS. Katoliška cerkev je, sklicujoč se na papeške okrožnice, katoličanom prepovedovala sodelovati s komunisti. Voditelji katoliške SLS so zaradi rastočega vpliva OF ocenjevali, da je kljub okupaciji komunizem njihov največji sovražnik.

Pripravljenost Slovencev na upor je katoliške in liberalne voditelje močno presenetila. Zaradi aktivnega odpora je OF pridobivala ugled. Ob tem so se zamislili tudi cerkveni in strankarskih voditelji. Uspeh OF bi namreč po njihovih ocenah prinesel tudi komunistično diktaturo, v kateri so druge politične stranke prepovedane, cerkev pa zatirana.

Do globljih razhajanj med OF ter katoliškimi in liberalnimi voditelji je prišlo konec leta 1941, ko so tudi v Sloveniji izvedeli za neuspešna pogajanja med Mihailovićem in Titom. Ob koncu leta 1941 sta se odporniški gibanji, četniško in partizansko, že spopadali med seboj.