(Povzeto po knjigi Lohmann/Eisenreich NARAVA IN LETNI ČASI; prevod in priredba dr. Andrej Martinčič in Marko Aljančič)

Po starem rimskem koledarju je bil marec prvi mesec v letu. Z njim se v naravi zares prične novo leto. Stari pomladni mesec navadno kaže vsa znamenja prebujanja, čeprav nam jo je sneg letos kar malo zagodel. Kronice, žafrani in lapuh komaj čakajo, da se umakne zadnji sneg. Vse več ptičjih glasov pozdravlja vsak dan bolj zgodnje sonce. Prva topla deževna noč bo spravila na noge krastače. Čeprav lahko pozne snežene plohe spet pobelijo travnike, pa se kukavica ne da premotiti.

Svatba v mrzli vodi
(Povzeto po knjigi Lohmann/Eisenreich NARAVA IN LETNI ČASI; prevod in priredba dr. Andrej Martinčič in Marko Aljančič)

Dvoživkam (Amphibia) danes v Evropi ni lahko. Nekatere vrste so v mnogih pokrajinah že popolnoma iztrebljene, druge so postale tako redke, da so tik pred izumrtjem. Večina od dvoživk, ki živijo pri nas, je tako ogrožena, da se je znašla na tako imenovanem rdečem seznamu redkih in ogroženih vrst. Lov na žabe še zdaleč ni imel tako pogubnih posledic kot sistematično uničevanje mnogih manjših mlak in mokrišč.

Ko v prvih marčnih dneh temperature ob večerih ne padejo pod 5 oziroma 6 stopinj Celzija in povrhu še dežuje, se krastače odpravijo na pot iz lukenj, ki so si jih izkopale v jeseni. Pri tem se srečajo samci in samice. Precej manjši samci pogosto že med potjo naskočijo samice, se jih trdno oprimejo in pustijo, da jih samice nosijo na hrbtu. Odlaganje mresta v obliki trakov z dvojno vrsto črnih jajčec traja le nekaj dni. Potem se vse krastače, razen nekaj samcev, ki čakajo, vrnejo v svoje domovanje.

Kukavica - znanilka pomladi
(Povzeto po knjigi Lohmann/Eisenreich NARAVA IN LETNI ČASI; prevod in priredba dr. Andrej Martinčič in Marko Aljančič)

Naša kukavica (Cuculus canorus) ni razširjena samo v Evropi, ampak tudi po vsej Aziji in Afriki. Najraje domuje v listnatih gozdovih in gajih. Hrani se z velikimi in močno kosmatimi gosenicami, ki se jih drugi ptiči izogibajo. Zato jo imajo radi gozdarji. V srednjo Evropo se prve kukavice vrnejo iz Afrike že v začetku aprila (v Beli krajini pravijo, da sto dni po božiču). Avgusta in septembra pa nas zopet zapustijo.

Kukavica gnezda ne gradi in tudi svojih jajc ne vali. Vzrejo svojih mladičev prepušča drugim ptičjim vrstam. Navadno znese jajce v gnezdo tiste ptičje vrste, ki jo je vzredila. V eni sezoni izleže do 20 jajc. Pri tem mora kukavica najti gnezdo z zalego, ki se še ni izvalila, da se ne bi mlada kukavica izlegla za mladiči gostitelja.

Mlada kukavica se izleže po 12-ih oziroma 13-ih dneh. V prvih treh dneh skuša slepi mladič iz gnezda izriniti ostala jajca in mladiče, ki so se izvalili prej. Tako navadno ostane v gnezdu le požrešen kukavičji mladič, ki ga nadomestna starša pridno hranita.


Navadni lapuh
(Povzeto po knjigi Nadja Prijatelj FARMAKOGNOZIJA – RASTLINSKE DROGE)

Navadni lapuh (Tussilago farfara) je do 30 cm visoka trajnica. Iz korenike požene zgodaj spomladi eno ali več stebel z rdečkasto rjavimi luskastimi tvorbami, poraslimi s številnimi laski. Na vrhu stebla je en sam rumen košek z jezičastimi in cevastimi cvetovi, ki dišijo po medu. Šele po cvetenju se razvijejo srčasto okrogli, nazobčani ali neznatno dlanasto deljeni pritlični listi z dolgimi peclji. Mladi listi so na obeh straneh porasli z belimi, čvrstimi laski, stari pa le na spodnji strani. Plod je rožka z belo kodeljico na vrhu. Navadni lapuh raste na vlažnih krajih, nabrežjih, cestnih in železniških nasipih in na obdelanih tleh.

Latinsko ime rodu izvira iz dveh besed: tussis pomeni kašelj, agere delati, gnati,izgnati. Lapuh torej preganja kašelj. Tudi vrstni pridevnik izvira iz dveh besed: far pomeni moka, ferre nositi. Nanaša se na liste, ki so na spodnji strani beli kot moka.

Navadni lapuh nabirajo v naravi v Italiji, v državah Jugovzhodne in Vzhodne Evrope. Posušeni stari listi so na zgornji strani rumenozeleni, na spodnji zaradi številnih laskov belkasti. Mladi listi so na obeh straneh belkasti. Imajo nekoliko sluznat in sladek okus.

Vsebujejo sluzi in manjše količine pirolizidinskih alkaloidov. Prekrijejo sluznico in jo varujejo pred draženjem ter blažijo suh dražeč kašelj, ki se pojavi zaradi izsušenosti sluznice ali okužbe zgornjih dihal. Previdnost je potrebna zaradi alkaloidov. V Avstriji lapuha ne uporabljajo že od leta 1994. Monografija komisije E predpisuje, kolikšen največji odmerek pirolizidinskih alkaloidov lahko zaužijemo na dan. Lapuh lahko uporabljamo nepretrgoma največ 10 dni. Pred vnovičnim uživanjem svetujemo vsaj tri mesece premora. Zdravljenje sme trajati največ 4–6 tednov na leto. Med nosečnostjo in dojenjem ga ne uporabljamo. Iz listov navadnega lapuha lahko pripravljamo zdravilni čaj, vendar njegovo uporabo zaradi številnih varnejših drog odsvetujemo.