(Povzeto po knjigi E. Périlleux, B. Anselme, D. Richard BIOLOGIJA ČLOVEKA – ANATOMIJA, FIZIOLOGIJA, ZDRAVJE; prevod dr. Tone Novak in dr. Franjo Pristovnik)

Posamezniki se na stres odzivajo različno. Kako ga obvladamo oziroma ali ga sploh znamo obvladovati, je v veliki meri odvisno od tega, kako stres doživljamo. Najbolj so v nevarnosti tisti, ki imajo v sebi veliko potlačene jeze, tisti, ki so obsedeni s skrbmi in zelo črnogledi. Vsi ti ponavadi vsako neznano ali dvoumno situacijo doživljajo kot ogrožujočo, medtem ko se zdi, da so bolj pozitivno naravnani ljudje bolje usposobljeni za spopadanje s stresom.

Zelo močan dražljaj izzove odgovor organizma, ki ga imenujemo alarmna reakcija. Ta se kaže kot pripravljenost na beg ali boj, kot porast frekvence srčnega utripa in dihalnih gibov, zvišanje krvnega tlaka, razširjenost zenic, naježenje dlak in – zlasti v koži – oženje perifernih žil. Od možganskih struktur sodeluje v tej reakciji predvsem limbični sistem, med hormoni pa je v tej fazi odziva na stres najpomembnejši adrenalin.

Če trajajo stresne razmere dlje, reagira organizem nanje z izločanjem glukokortikoidov. Stanje, ki nastopi, je stres v ožjem pomenu besede. Vloga glukokortikoidov je podobna, kot jo ima adrenalin. Pod njihovim vplivom se koncentracija glukoze v krvi poviša, kar zagotavlja energijo za pospešen metabolizem. V običajnih fizioloških razmerah se vsebnost glukokortikoidov v krvi uravnava s povratno zvezo, v katero so vključeni tudi faktor za sproščanje ACTH (adrenokortikotropni hormon) in CRF (kortikoliberin). Stresni dejavniki preprečijo (blokirajo) povraten učinek glukokortikoidov na hipotalamus, zaradi česar se koncentracija teh hormonov v krvi dvigne.

Poleg zgoraj omenjenih hormonov pa se med stresom sproščajo še drugi. Tako na primer glukagon in rastni hormon, ki zvišujeta koncentracijo glukoze v krvi. Enako učinkujejo ščitnični hormoni, ki pospešujejo bazalni metabolizem, ter aldosteron in antidiuretski hormon, ki sicer vplivata na zadrževanje soli in vode v telesu.