V privilegiju zapisano pravo mesta Kostanjevice na Dolenjskem je iz dobe okrog leta 1300. Mestu ga je podelil takratni koroški vojvoda Henrik.

V prvo, kar se daje v dobrem miru v mestu shraniti, pa bodisi žito, vino, meso, obleko ali karkoli bi bilo, to naj bo v mestu povsem prosto (davščin). Tudi če pride do vojne, naj bo blago tamkaj tudi prosto. Tako da ga morejo ti, ki ga dajo v shrambo, svobodno prodati in peljati, kamor hočejo, nam in mestu brez škode.
Tudi to je pravo mesta: če pride zunanji človek v mesto in hoče postati meščan, sprejme naj ga mestni sodnik svobodno in odkrito za meščana. Če pa bi ga nekdo tožil zaradi svojega podložnika (ki je šel v mesto), tedaj naj mestni sodnik zasliši in mu da narok štirinajstih dni; in če se zgodi, da ga pred sodnijo pridobi, naj bo ta podložnik po tem še štirinajst dni varen in gre brez ovire, kamor hoče.
Tudi kdor leto in dan svobodno in nezahtevan živi v mestu, ta naj tudi v naprej mirno ostane, pred vsakim brez vsake zahteve. Tudi ne sme noben zunanji človek tožiti meščana z zunanjimi ljudmi; razen če ima poleg zunanjih enega meščana.
Tudi to je pravo mesta: da se more vsakdo na sejme na dan sv. Jakoba in na dan sv. Jerneja podati, tukaj in potem varen življenja in blaga osem dni pred tem in osem dni po tem, za oboje (varen pred sodnim postopkom) v stvareh sporov in rubeži, ne pa uboja.
Tudi karkoli se zgodi med mestom in mostiščem ter Dolščami; pa od Sajevec do Freudenaua, o tem naj sodi mestni sodnik in ne deželski; kakor je mestno ogradje in so te meje od starine dokazane.
Tudi morajo plemeniti in neplemeniti, oboji, revni in bogati, ki imajo v Kostanjevici hišo in dvor in hočejo to uživati - če je potreba – mesto popravljati, z obhodom stražiti in z mestom služiti.
Tudi ne sme nihče imeti v mestu zaščitencev, razen sam deželni gospod. Ti naj bodo posodni mestnemu sodniku in nobenemu drugemu. Nositi morajo tudi vsa bremena, ki jih nosijo drugi meščani.
Tudi naj meščani v bodoče v mestu ne prodajajo nobene hiše plemiču ali komu drugemu, razen temu, ki stanuje v mestu kot meščani, z občino stražijo in plačujejo davek. Tudi ti v bodoče ne smejo komurkoli svojega imetja, ki spada k mestu, dati ali prepustiti med živimi ali za primer smrti, pa bodisi da so to hiše, mlini, mesnice, vinogradi, travniki ali njive, tako da bi nam več ne služilo. Kdor bi pa proti temu kaj storil, hočemo, da nima veljave.
Tudi kdor bi v mestu in tudi v obgradju kaj storil proti sodišču, bodisi z nasilstvom ali drugimi rečmi, ta naj bo podsoden mestnemu sodniku in nobenemu drugemu.
Tudi dovolimo s posebno milostjo jemati in posluževati se brez ovire lesa za kurivo, stavbnega lesa in paše v Krakovem pri Kostanjevici, če ga (les) potrebuje; tako zmerno, da od tega lesa ne bodo nikomur ničesar prodali.

Zunanji človek: mesto je imelo interes zbrati v svojem obzidju čimveč prebivalcev. Zlasti z zemljiških gospostev je uhajalo v mesto mnogo podložnih ljudi.
Pred sodnijo pridobi: zemljiški gospod more podložnika, ki mu je ušel v mesto, tožiti pred mestnim sodnikom. Če zemljiški gospod pravdo »pridobi«, mesto podložnika še štirinajst dni ne izroči, pusti ga neovirano oditi, kamor hoče.
Mesto in mostič; Dolšče (Thal), Sajevce (Ruspach), Freudenau: s temi krajevnimi navedbami je približno označen obseg kostanjeviškega mestnega obgradja ali pomerija. Dolšče so južno od Kostanjevice, Sajevce so vas na levem bregu Krke pod Kostanjevico. Freudenau je bil dvorec na levem bregu Krke nad Kostanjevico, nasproti Ostroga, tam kjer sega Krakovski gozd do reke.
Mesto popravljati: popravljanje mestnega obzidja.
Z obhodom stražiti, z občino stražiti: nočni obhodi zaradi straženja.
Zaščitenci (mundleute): osebe, ki so bile na različne načine odvisne od fevdalca.
Ki spada k mestu: V mestnem obgradju ali pomeriju.
Krakovski gozd: na levem bregu Krke, severno od Kostanjevice.